Prva tako obsežna predstavitev v Mestni galeriji Ljubljana pod naslovom Dobro, da pogledi ne puščajo odtisov prinaša celovit izbor grafičnih likovnih del vizualne umetnice Zore Stančič, usmerjen v raznovrstnost motivov, vsebin in tehnično-formalnih postopkov, ki jih uporablja pri svojem ustvarjanju. »Njena dela nastajajo že skoraj pet desetletij, raziskujejo preplet tradicionalnih in sodobnih tehnik ter pomen odtisa v sodobnem vizualnem jeziku,« izpostavlja kustos razstave dr. Sarival Sosič.
Prostor v navdih
Ker razstavo vedno narekuje tudi galerijski prostor, sta umetnica in kustos izboru del posvetila posebno pozornost. Sosič: »S posebno postavitvijo grafike postanejo del širše vizualne izkušnje – projicirane na galerijske stene, povezane z zvokom, svetlobo in besedilom. Recimo v seriji Prva praska najbolj boli umetnica raziskuje neizbežnost in dokončnost reza, v drugih delih pa naključnost in nepredvidljivost, ki spremljata proces ustvarjanja.«
»Še preden sem šla v ta prostor, ki sem ga sicer poznala, čeprav tukaj še nisem razstavljala ne samostojno ne skupinsko, razen na zaključenih študentskih razstavah v osemdesetih, mi je bila galerija zelo všeč,« pravi Zora Stančič, ki se je na razstavo pripravljala dve leti. »Prostor vidim kot neko stanovanje, ki ni namenjeno ogromnim slikam, in ko sem razmišljala, kako naj razvrstim svoja dela, sem jih zagledala v filmskem smislu. Kot bi sestavljala film, za katerega sem prej posnela različne kadre, sekvence in jih na koncu povezala v celoto. Zato mora biti celotna razstava, vsaka slika, objekt in projekt na pravem mestu. Ko obiskovalec vstopi in se sprehodi skozi prostore vse do zadnje sobe, mora nekaj doživeti. To je bila ideja, dramaturgija.«
Izpostavljene značilnosti likovne poetike govorijo o njeni preciznosti in spontanosti, premišljenosti in naključjih, pri čemer se sprašuje tudi o vlogi umetnosti v času nenehnih tehnoloških in geopolitičnih sprememb. Grafika je zanjo odprt in igriv medij in sega tudi v poezijo, vizualne simbole, animacije. Ali kot pravi kustos Sosič: so vizualne misli, ki nagovarjajo gledalca na več ravneh, pogosto tudi z blagim humorjem in ironijo.
Po razstavi z umetnico
Zora Stančič je magistrirala iz grafike na ALUO v Ljubljani, zdaj tam kot izredna profesorica predava o umetniški grafiki. Pravi, da grafiko lahko doživiš zgolj z opazovanjem, lahko pa tudi s poglabljanjem v različna tekstovna in vizualna gradiva, ki jih ponuja ob razstavi. »Večdimenzionalna« serija Rute (2016–2024) se je začela »s smrtjo moje mame, ko sem pospravljala njeno zapuščino in našla ruto, na katero sem potem natisnila podobo. In v nekem trenutku se je sestavilo v projekt, v katerem sem se soočala z našim odnosom do prebežnikov, preseljevanja narodov iz raznih razlogov …, dokler nisem teh rut uokvirila in so dobile status relikvije. V rutah vedno ostaja neki vonj, spomin na ljudi, ki jih mogoče ni več.«
V seriji Zunaj kroga (2020) je na ogled animacija, v kateri se njena dela povežejo s poezijo, Nasveti prebežniku filozofa Predraga Fincija, prijatelja iz Sarajeva z izkušnjo begunca. Video je nastal za ogromne razstavne prostore obalnega razstavišča Monfort, za razstavo v Ljubljani pa je nekaj minut krajši. Del videopostavitev je tudi moment, ko umetnica s prijateljem Nebojšo Šerićem Shobo srka kavo v sarajevski maniri na rečnem bregu v New Yorku.
V času pandemije, ko ni mogla do materiala za delo, se je domislila, da uporabi papir priloge britanskega časnika Financial Times How to spend it in s tehniko visokega tiska z barvami vtisne apropriirane podobe. Grafike so likovno zanimive in humorne. Na ogled je postavila še nekaj najnovejših del, ki so nastale za taktilno galerijo v Novi Gorici. Razstava je na željo umetnice tudi v dialogu z zunanjim atrijem galerije, kamor je na steblo drevesa izobesila delo iz opeke, del skupinskega projekta galerije Cukrarna.
