Vse se je začelo z naključjem. Jennifer Teege, 38-letna Nemka, je nekega dne v hamburški knjižnici segla po knjigi, ki jo je pritegnila z naslovnico in rdečimi platnicami. »Naslovnica prikazuje črno-beli portret ženske srednjih let. Obraz mi je čudno znan. Ženska gleda vame zamišljeno. Preletim naslov: Življenjska zgodba Monike Göth, hčere komandanta koncentracijskega taborišča. Monike Göth! To ime vendar poznam. Tako je ime moji materi! Materi, ki me je, ko sem bila še čisto majhna, oddala v dečji dom in je že vrsto let nisem videla,« zapiše avtorica, katere življenje se je nepreklicno spremenilo, ko je odprla prvo stran knjige z rdečimi platnicami.
V knjigi je prepoznala svojo biološko mater – in s tem odkrila grozljivo resnico: njen dedek je bil Amon Göth, eden najbolj zloglasnih nacističnih zločincev, komandant koncentracijskega taborišča Kraków-Płaszów, znan tudi po filmski upodobitvi v filmu Schindlerjev seznam.
To ni bila le informacija iz preteklosti, bila je eksplozija, ki je razdejala njeno identiteto, zaznamovano že z vrsto vprašanj. Rojena je bila kot nezakonski otrok Avstrijke in Nigerijca, odraščala je v rejništvu in bila nato posvojena. O svojih koreninah ni vedela veliko. A to odkritje je bilo nekaj drugega. To je bila dediščina nasilja, množičnih umorov, genocida.
V pretresljivi knjigi Ded Amon bi me zagotovo ustrelil, ki jo je napisala skupaj z novinarko Nikolo Sellmair, Jennifer Teege opiše svojo pot od naključnega odkritja do globoke osebne preobrazbe. Knjiga je postala mednarodna uspešnica in še danes buri duhove, zdaj pa jo lahko beremo tudi v slovenščini, v prevodu Rudija Medena.
Kdo sem, če sem potomka zločinca?
Za Jennifer Teege odkritje ni pomenilo le bolečega soočenja z zgodovino. Zaznamovalo jo je na najbolj osebni ravni. Ženska, ki je več let živela v Izraelu, tekoče govori hebrejsko in ima številne prijatelje judovskega rodu, se je nenadoma morala soočiti z vprašanjem, kdo je v resnici. Kako naj živi z dejstvom, da bi jo njen lastni dedek – če bi jo srečal med vojno – najverjetneje brez pomisleka ustrelil?
Knjiga, ki jo prežema globoka iskrenost, se izogiba poenostavljenim odgovorom. Teegejeva se ne skuša opravičevati za dejanja svojih prednikov, hkrati pa se zaveda, kako težko je pretrgati vezi z ljudmi, ki si jih kot otrok ljubil. Njena babica, Göthova partnerica, ji je bila kot majhni deklici vir nežnosti in topline. Ko pozneje izve, da je babica vse življenje zagovarjala Amonova dejanja, se mora ponovno soočiti z dvomom: ali lahko ljubiš nekoga, ki je ljubil pošast?
Teegejeva v knjigi ne moralizira. Z iskrenostjo priznava svoje občutke krivde, zmedenosti, jeze in žalosti. Njen glas je tenkočuten, ranljiv, a tudi presenetljivo močan. Ob pomoči Sellmairjeve knjiga ponudi tudi širši zgodovinski in družbeni okvir, ki razširi osebno pripoved v razmislek o spominu, odgovornosti in identiteti v današnji Evropi.
Zgodba, ki odpira pomembna vprašanja
Ded Amon bi me zagotovo ustrelil ni le memoar, temveč tudi raziskava, potopis in esej o tem, kako zgodovina ni nikoli le stvar preteklosti. V svetu, kjer se znova dvigajo skrajnosti, kjer se preteklost pogosto pozablja ali relativizira, je knjiga Jennifer Teege opozorilo in obenem upanje. Dokazuje, da lahko resnica – četudi boleča – vodi k ozdravljenju. In da imamo moč izbrati, kdo želimo biti.
V letih po izidu knjige je Jennifer postala zagovornica pravic, predavateljica in javna govornica. Njena zgodba je še vedno izjemno relevantna. Ne le zaradi svoje povezave z nacistično zgodovino, temveč zato, ker govori o tem, kaj pomeni biti človek. Biti razklan med preteklostjo in prihodnostjo. Biti hkrati otrok in odrasla oseba. Biti zvest resnici, tudi če je neprijetna.
Branje te knjige ni lahko. A bralca nagradi z vpogledom v globine človeške psihe in v možnost, da preteklosti ne moremo zanikati – lahko pa z njo govorimo in iz nje rastemo.
