Slavoj Žižek je svetovno znan filozof in najpogosteje citiran slovenski avtor. Nebesa v razsulu (Cankarjeva založba) so aktualna zbirka esejev, v kateri se v svojem značilnem slogu loti najrazličnejših nevralgičnih točk, ki krojijo trenutno stanje sveta, od okoljevarstvene krize, Izraela, poglabljanja družbenih neenakosti, obupanih beguncev do naraščajoče napetosti nove hladne vojne. Osnovna premisa Nebes v razsulu, ki jih je Žižek v angleščini izdal že ob koncu obdobja pandemije covida-19, je, da svetu vlada neusmiljen kaos. Kako ga torej obvladati? Avtor v uvodu citira Mao Cetunga, ki je rekel: »pod nebesi vse v razsulu; situacija je odlična«, kar pomeni, da kaos služi kot odličen poligon za politične prevrate in velike spremembe. Žižek to misel nadaljuje s trditvijo, da je njena aktualnost danes odvisna od tega, ali lahko današnje katastrofe še vedno delujejo kot spodbuda za napredek, ali pa smo že prestopili mejo in vstopili v nekaj strašnega in nepovratnega.
Filozofski vic
Nebesa v razsulu so polna anekdot, paradoksov, preobratov in uvidov, s katerimi avtor pod drobnogled vzame drobljenje politične levice, prazne obljube liberalne demokracije in mlačne kompromise vladajočih elit. Stoječ na ruševinah teh neuspehov zagovarja potrebo po mednarodni solidarnosti, preobrazbi gospodarstva in – predvsem – po nujnem, »vojnem« komunizmu.
Na tiskovni konferenci je Žižku na misel prišel vic, ki ima prve zametke že iz časa Nixona in Brežnjeva. Žižek ga je takole prevedel v današnji čas: »Putin, Xi in Trump srečajo Boga. Vsak mu lahko postavi eno vprašanje. Najprej vpraša Putin: 'Kako bo zdaj, ko zmagujemo v Ukrajini, ali bo Evropa naša?' Bog reče: 'Ne, ne, ne. Lahko se zgodi, da boste dobili Ukrajino, ampak čez 20, 30 let boste kitajska provinca.' Putin se žalostno obrne vstran in začne jokati. Xi nato ves vesel vpraša: 'Aha, Rusija bo torej naša. Kako pa bo z nami?' Bog reče: 'Mogoče bo Rusija vaša, a gospodarsko se vam ne bo izšlo. Ne samo, da ne boste dobili Tajvana, Tajvan vas bo celo koloniziral. Slabo bo šlo.' Xi se obrne in začne jokati. Trump stopi naprej: 'Krasno. In kako bo, ko bom jaz na oblasti 10, 20 let?' Bog se obrne in začne jokati – to se dogaja danes.«
Nenavadna, a ključna simbioza
Žižek je skrajni cinik. Zato ga v primeru genocida v Gazi najbolj ne zgrozijo hude oblike mučenja, ki jih izvaja Izrael (Kdo pa danes ne muči?). Propad vidi v tem, da se vse to čedalje bolj odkrito priznava: »Na izraelski televiziji, na glavnem dnevniku imate debate, kjer razpravljajo o tem, ali imajo v Gazi pravico postreliti vse ljudi ali samo moške. Prevladujoč odgovor je vse ljudi, ker od kje pa pridejo moški? Iz žensk, se pravi pridejo v poštev tudi ženske. Kaj pa otroci? Lahko so nedolžni, je pa jasno, da so bodoči teroristi. To mi dela toliko težav tako na levici kot na desnici.« Poudaril je, da je treba bolj kot kdajkoli opozoriti na vez med antisemitizmom in sionizmom. »Kdo je začetnik tega? Tisti, ki se ga hvali kot prvega pobudnika Izraela –Arthur Balfour. Prebral sem njegovo biografijo. To je bil strog fanatični antisemit. Zaradi revolucije in zmede v vzhodni Evropi je ogromno židov bežalo v Anglijo – in to ga je motilo! Njegova ideja je bila, da nas ne bodo tukaj preplavili, jih spravimo tja.«
Iz obupa
V primeru vojne v Ukrajini je po njegovem mnenju zelo povedno ravnanje ZDA, ki se v svoji politiki obnaša, kot da to še ni vojna, da je situacija nekje vmes. Takšne konstelacije in ustvarjanje različnih realnosti filozofa zelo fascinirajo. Navezal se je na razliko med prihodnostjo in bodočnostjo. »Bodočnost je to, kar bo. Če bo Trump še tretjič izvoljen, bog pomagaj, potem je Trump sedanji in bodoči predsednik. Ni pa sedanji in prihodnji. Prihodnost je nekaj drugega, prihodnost ni nadaljevanje istega.« Pred časom je gledal film, v katerem poskušajo preprečiti vojno in blokirati Münchenski sporazum leta 1938. »Zanimivo je bilo, da nek Anglež na strani Chamberlaina pravi: 'Saj je še upanje. Ne iti prehitro v vojno proti Hitlerju, dajmo mu šanso, še je upanje.' Potem pa neki Nemec, ki je bolj radikalen antinacist, reče nekaj, kar se mi zdi celo filozofsko pomembno, saj je zelo lepa formula: 'Upanje je izgovor tistih, ki namesto, da bi delovali zdaj, čakajo na nekoga drugega, da bo naredil zanje.' Jaz iz tega potegnem tole konsekvenco: ne samo, da obup ni umik v pasivnost, temveč je to danes običajna oblika uživanja. Ena od oblik, kako se sprijaznimo s katastrofami, je usedi se in uživaj. Prava dejanja spremembe, ki peljejo v prihodnost so narejena iz obupa.«
