Film v nastajanju z naslovom Mila/Marija je prvo večje filmsko sodelovanje med Slovenijo in Avstrijo. Pri njem sodelujejo slovenska produkcijska hiša Vertigo, avstrijska Amour Fou in grška Indigo View. Film hkrati nastaja v koprodukciji z RTV Slovenija in avstrijsko javno televizijo ORF. Režiserko Andrino Mračnikar je za ustvarjanje Mile/Marije navdihnila njena osebna družinska zgodba. Kot je povedala: »Moj stari stric je bil pri partizanih in je bil umorjen kot 20-letni fant. Družina je bila nato deportirana v delovna in koncentracijska taborišča, zato me ta zgodba spremlja že od malega. O tej temi sem naredila že več dokumentarcev, a do zdaj o antifašističnem uporu v naših krajih ni bil posnet še noben film. V Avstriji se veliko premalo ve o tem. Tudi v Sloveniji je včasih pomembno poudariti, da na Koroškem to ni bil ideološki upor, ampak je šlo za preživetje.«
Člani filmske ekipe so tistim bolj zmrzljivim statistom delili odeje, da bi tako bolj udobno počakali na režiserkin znak, ko se bodo morali preleviti v protestnike s transparenti in protinacističnimi slogani. Ženske so držale rože, moški z brki so strumno stopali naprej. Zbrani v protestu so peli slovensko pesem. Še preden se je kamera začela vrteti, je član filmske ekipe pojoče statiste pozval, naj pesem zadoni »iz prepone, iz srca«.
Nazaj v čas odpora
Včeraj je v svežem dopoldnevu sonce prijetno grelo 170 statistov, oblečenih v tipičen modni stil iz druge svetovne vojne. V to zgodovinsko obdobje je bila spremenjena tudi celotna Šutna, ulica v Kamniku, saj so ulice na avstrijskem Koroškem po videzu preveč moderne, da bi se lahko po njih avtentično sprehajali partizani in nacistični vojaki. Zgodba se odvija leta 1943 na Koroškem. Devetnajstletna Mila se skupaj z bratom pridruži partizanom, ki se skriti v gozdovih bojujejo proti nacistom. Mila, ki si izbere novo, partizansko ime Marija, kmalu prevzame vodenje odporniške enote. V filmu jo upodablja slovenska igralka Doroteja Nadrah, sicer Ljubljančanka, za katero je bil posebej velik izziv učenje dialekta koroških Slovencev. O filmski junakinji je dejala: »Moj lik slovenske partizanke se sooča predvsem z realizacijo tega, kaj pomeni živeti v vojni in pod okupacijo, torej v času, ko nekaj, kar ti si, postane nekaj, kar se lahko preganja in zatira. Sooča se z idejami drugih, kaj ona je in sme biti.«
Priznala je, da pred snemanjem ni bila podrobneje seznanjena z vojno zgodovino tega dela Slovenije. »Zelo me je presenetilo, da te stvari niso bile del moje splošne izobrazbe, ker to je vendarle zgodovina, ki se ni dogajala tako daleč nazaj. Zadeva ljudi, ki so še vedno živi in se na žalost še vedno borijo s politikami, ki jih držijo v mrtvi poziciji. Zelo važno je, da se o tem izobrazimo, in upam, da bo k temu spodbudil tudi ta film,« je dodala Doroteja Nadrah.
Zahtevna scenografija
Ker je po dolgem času to prvi zgodovinski film v Sloveniji, je bil velik izziv postaviti temu primerno prizorišče, ki mora biti skladno s časom, v katerem se zgodba odvija. Scenograf Miha Knific nam je povedal, zakaj so nekdanji delček Celovca postavili ravno v središču Kamnika: »Tu smo našli najbolj primerno lokacijo. Pregledali smo celotno Koroško, a so za naše potrebe vsa mesta tam premalo ohranjena in preveč moderna.« Vsako vozilo ali predmet, uporabljen v filmu, so morali natančno premisliti. Veliko so si pomagali s starimi arhivskimi fotografijami iz druge svetovne vojne. Je bilo pa scenografu zato to delo posebej zanimivo. Vseeno je bolj zabavno na novo ustvariti svet kot pa sodelovati pri kakšni sodobni socialni drami, kjer samo prestavljaš pohištvo. »Nekoč so me že citirali, ko sem rekel, da je slovenski film končno začel ustvarjati svetove, ne pa jih samo dokumentirati. In tudi tukaj je magija filma v tem, da ustvarjamo svetove in prostore, ki jih nato povežemo v zgodbo,« je dejal Knific. Za film Mila/Marija so uspeli dobiti povsem prazno kmetijo, okoli katere so postavili vrtove. Sogovornik je pojasnil, da so posamezne scene postavljali tudi po ves teden, recimo partizansko bolnišnico, medtem ko je nato snemanje trajalo le pol dneva.
Dodal je še, da je sodelovanja pri tem projektu zelo vesel, čeprav je bil na začetku malo skeptičen: »Jaz sem tista generacija, ki je ob nedeljah še gledala partizanske filme, zato me je malo skrbelo, da bo film preveč junaško predstavil partizane, pa ni tako. V filmu so zelo lepi, subtilni prizori, brez politiziranja. Kakšna stvar te lahko zaboli že s samo dvema besedama.« Celovečerec bo luč sveta predvidoma ugledal naslednje leto.
