Novo sezono so v Slovenskem mladinskem gledališču naslovili Ne!običajna, s čimer so želeli med drugim podčrtati dejstvo, da v njihovem programu tudi sicer ni kaj veliko običajnega. »Ne maramo uhojenih poti, tako v formalnem kot v vsebinskem smislu,« je ob predstavitvi letošnjega repertoarja pojasnil umetniški vodja Mladinskega Marko Bratuš. »Projekte, ki jih bomo pripravili, zato na neki način povezuje predvsem to, da so si med seboj tako različni, vsak zase pa razmeroma nenavaden – obenem pa jim je skupno tudi, da so izrazito vpeti v družbo, ki nas obdaja, in tako ali drugače držijo prst na utripu sodobnosti, naj gre za vprašanja o vlogi žensk ali vse večjo militarizacijo.«
Program sezone so sinoči že uvedli s premiero predstave Tokrat drugače v režiji Tijane Zinajić, ki je nastala v okviru programa Mlado Mladinsko, namenjenega mladostnikom, ki jih zanima ustvarjanje v gledališču. »To je predstava za mlade z mladimi, ki lahko ob pomoči mentorjev spregovorijo v svojem lastnem imenu,« poudarja Bratuš. Uprizoritev tematizira njihove osebne izkušnje in preizkušnje, po besedah režiserke pa je nastajala leto dni. »Druženje s temi posebnimi, pametnimi, pogumnimi in predvsem prijaznimi otroki mi je bilo v veliko veselje.« V tem mesecu sledi še premiera uprizoritve Osem ur ni ves dan, ki v režiji Sebastijana Horvata nastaja v skupni produkciji s Prešernovim gledališčem Kranj, Mestnim gledališčem Ptuj in HNK Zagreb; gre za priredbo istoimenske nemške televizijske nadaljevanke Rainerja Wernerja Fassbinderja z začetka 70. let, ki jo podpisuje Milan Ramšak Marković, sicer tudi dramaturg predstave. »Gre za netipičen portret življenja delavskega razreda, ki je v osnovi mešanica melodrame in družbene kritike,« razlaga. »Pri pisanju dramatizacije sem se trudil slediti pomenskim namigom, ki jih je v besedilo vnesel že Fassbinder.«
Med hibridi in preobrati
Novembra bo na vrsti premiera predstave Medeja po besedilu Rachel Cusk, s katero se v Mladinsko po skoraj štirih desetletjih ustvarjalno vrača Livija Pandur. Kot pojasnjuje režiserka, gre pri besedilu za ostro pisavo, »ki se dotika tri tisoč let starega mita, katerega vprašanja ostajajo še vedno odprta«, ponuja pa tudi določen preobrat – Medeja, postavljena v današnje okolje, ni več odrinjena, prezrta tujka, ampak sodobna ženska, ki se sooča s hudimi zakonskimi težavami, te pa odpirajo različna vprašanja o starševstvu in medsebojnih odnosih. Avtorski projekt Ko bo tega enkrat konec si bo pod drobnogled vzel »čas, ki ga živimo in ki mu ves čas preti katastrofa«, kot pravi njegov režiser Jernej Potočan, in to skozi naš odnos do – smeti. »Arheologi recimo iz smeti sestavljajo zgodbe o preteklem, mi pa jih vozimo na odpad. Zato bo predstava neke vrste ljubezensko pismo smetem.« V »hibridni predstavi« Tripartitni šah pa bo Dario Varga uresničil svojo več kot trideset let staro zamisel o šahu za tri igralce: v koprodukciji z ljubljansko Fakulteto za računalništvo in informatiko je nastala digitalna različica te igre, skozi katero med drugim preverjajo obnašanje umetne inteligence.
Za mlajše občinstvo se vračajo Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika po stripih Mikija Mustra, tokrat z epizodo Chicago; spet bo režiral Matjaž Pograjc. Avtorski projekt Počilo bo!, ki ga režijsko podpisuje Janez Janša, bo po besedah dramaturginje Simone Semenič obravnaval temo mirovništva, ki se ga v današnjih razmerah pogosto razume skoraj kot nekakšno izdajo države, pri tem pa se bo na novo ozrl tudi na vprašanje herojstva: »Mar ni dezerterstvo danes v nekem smislu bolj pogumna gesta?« Še en avtorski projekt, izbran na odprtem pozivu programa Mladinsko Lab, bo Rejvanje, ki ga po motivih knjige Raving avtorice McKenzie Wark pripravlja Brina Jenček. »Raziskovali bomo, ali je mogoče sestavine rave kulture, kot so skupnost, užitek, razvrat, seks in droge, prenesti v gledališče in v kakšnem formatu,« je napovedala. Nabor zaokrožuje projekt Nemrtvi, ki ga bosta na prelomu sezone predstavila Katarina Stegnar in ugledni vizualni umetnik Walid Raad, nastaja pa v koprodukciji z zavodom Bunker. Tudi ta bo imel hibridno obliko, saj združuje pokrajine gledališča, performansa, predavanja in dokumentarne fikcije.