V Prešernovem gledališču Kranj se je v soboto s podelitvijo nagrad ter zaključno slovesnostjo po petnajstih dneh končal 56. Teden slovenske drame. Na tradicionalnem festivalu uprizoritev, ki so nastale po slovenskih dramskih besedilih, se je tokrat v tekmovalnem programu zvrstilo sedem, v spremljevalnem programu pa še pet predstav po izboru selektorice Zale Dobovšek. Med vsemi je občinstvo za najboljšo izbralo avtorski projekt 1973 v režiji Tomija Janežiča in soprodukciji SNG Nova Gorica in zavoda GO! 2025 – isti uprizoritvi pa je strokovna žirija, ki so jo sestavljali Alja Predan (predsednica), Nika Arhar in Maximilian Zahn, soglasno namenila Šeligovo nagrado za najboljšo predstavo tekmovalnega programa.
Omenjena strokovna žirija je podelila še tri nagrade: nagrado za najboljšo igralko je prejela Jana Zupančič za vlogo Tine v uprizoritvi Zakaj sva se ločila v režiji Žige Divjaka v produkciji MGL, nagrado za najboljšega igralca je za nastop v isti predstavi odnesel Matej Puc za vlogo Tineta, posebno nagrado po presoji žirije pa je za preplet umetniške odličnosti ter družbene prodornosti prejela dokumentarna drama Anhovo, ki jo je v SNG Nova Gorica režiral Žiga Divjak. Predloga uprizoritve Anhovo, ki jo podpisujeta Katarina Morano ter Žiga Divjak, je prejela tudi Grumovo nagrado za najboljše izvirno dramsko besedilo leta, ki jo je podeljevala strokovna žirija v sestavi Maja Šorli (predsednica), Petra Vidali in Dino Pešut, medtem ko je nagrado Zofke Kveder, ki je namenjena mladi dramatičarki oziroma dramatiku, prejela Iva Š. Slosar za svojo komedijo Prvič so demokracijo izumili na agori, drugič pa v gasilskem domu.
Drznost in pretanjenost
Kot je v utemeljitvi Šeligove nagrade med drugim zapisala žirija, režiser Tomi Janežič predstavo 1973 zasnuje kot približno štiri ure in pol dolgo gledališko praznovanje, v katerem se impresivno prepletejo življenjske zgodbe s političnimi in zgodovinskimi konteksti, uprizoritev pa je označila za »kalejdoskop prostora in skupnosti, ki žari skozi upodobitve izjemnega igralskega kolektiva«. Pri tem ni bilo mogoče spregledati, da je šlo za predstavo, ki je bila del širšega projekta Dodekalogija 1972–1983, ki ga je Janežič oblikoval v okviru Evropske prestolnice kulture. »Ob dejstvu, da ta gledališki maraton obsega enajst uprizoritev, ustvarjenih v enem samem letu, je tako visoka raven igre, režije in pisanja osupljiva. Čeprav drzna v svoji monumentalni zasnovi, je uprizoritev 1973 izdelana do najmanjših podrobnosti in – četudi zadržana v svojih učinkih – polna gledališke magije,« je še dodala žirija. Občinstvo je sicer predstavi namenilo povprečno oceno 4,86. »Čeprav gre za dolgo predstavo, so jo gledalci zares čudovito sprejeli,« pa je ob prejemu nagrad pristavil Tomi Janežič. »Zaupam v ljudi ter ne pristajam na stereotipna mnenja, da si želijo zgolj površne zabave. Ravno nasprotno, naše izkušnje kažejo, da so pripravljeni v gledališču preživeti tudi po več ur, če jih predstava pritegne.«
Uprizoritev Zakaj sva se ločila, ki jo je po besedilu Katarine Morano v Mestnem gledališču ljubljanskem režiral Žiga Divjak, je s festivala odnesla obe igralski nagradi. Po besedah strokovne žirije je Jana Zupančič kot Tina vlogo sodobne ženske srednje generacije, vpete v brezštevilne obveznosti, odigrala s pretanjenim psihološkim niansiranjem, pri čemer pa »igralka diskretno balansira med obupom, samoironijo in cinizmom ter z izjemnim občutkom za mero in spontanost bravurozno razgalja lastno ranljivost, izgubo čustvene bližine in smisla«. Matej Puc v vlogi njenega soproga Tineta, »precej tipičnega predstavnika urbane populacije srednjih let«, pa z virtuoznim ritmičnim preigravanjem različnih psiholoških registrov po mnenju žirije »gradi lik sodobnega moža in očeta tako prepričljivo, da se gledalec nemalokrat zaloti pred dilemo, ali dejanje poteka spontano pred njegovimi očmi ali pa je dejansko rezultat bravurozne igre«.
»Čvrsta vizija gledališča«
Ustvarjalna naveza dramatičarke Katarine Morano in režiserja Žige Divjaka je bila neposredno tudi v ozadju posebne nagrade festivala po presoji žirije, ki so jo za preplet umetniške odličnosti in družbene prodornosti namenili predstavi Anhovo. Avtorski projekt, »zgrajen na poglobljenem raziskovalnem procesu in precizni obdelavi dokumentarnega gradiva«, namreč »izpričuje čvrsto vizijo gledališča, ki vzrašča iz nujnosti ter se s prav takšno nujnostjo tudi vrača v skupnost«, kot je zapisala žirija.
Besedilo za dokumentarno dramo Anhovo sta Katarina Morano in Žiga Divjak oblikovala skupaj s strokovnima sodelavkama Jasmino Jerant in Moniko Weiss, v njej pa se osredotočata na usodo Soške doline, ki jo zastrupljata azbest in sežigalnica odpadkov. »Pričevanja, spomini, dokumenti, statistike in medijska poročanja se nalagajo drug na drugega, dokler občinstvo ne more več ločiti zgodovine od sedanjosti,« je v utemeljitvi Grumove nagrade poudarila žirija. »Struktura besedila je fragmentarna, ponavljajoča se in obsesivna, saj posnema dolgotrajno, sistemsko uničevanje, ki se ne zgodi v enem trenutku, ampak se ponavlja v desetletjih.« Kot je povedal Divjak, je Anhovo zgodba o uničenju, ki ga prinese industrijski razvoj, o smrti in trpljenju, ampak tudi o uporu, pogumu, srčnosti in solidarnosti. »Biti nam mora opomnik, kakšne cene ne smemo plačati za to, kar nekateri imenujejo razvoj – in kako bi morali naslednjič morda prej podpreti ljudi, ki zberejo pogum, da se uprejo kapitalu.« Katarina Morano je ob tem dodala, da so med pripravo predstave z igralsko ekipo spoznali prebivalce Anhovega, ki so jih navdihnili s svojo močjo in pogumom. »Tudi zato smo vztrajali, da moramo povedati to zgodbo.«
Potrditev pomena festivala
Iva Š. Slosar je za besedilo Prvič so demokracijo izumili na agori, drugič pa v gasilskem domu, v katerem med drugim spregovori o prilaščanju javnega interesa in prostorov skupnosti, že prejela žlahtno komedijsko pero na Dnevih komedije, zdaj pa še nagrado Zofke Kveder za mlado dramatičarko. »Zame je to pomembna potrditev, da je moje pisanje zanimivo tudi za gledališča in širšo družbo,« je povedala. Na sobotnem zaključku je svoji stanovski nagradi podelilo tudi Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije: dramaturg Goran Injac je prejel priznanje Vladimirja Kralja za dosežke v zadnjih dveh letih, nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo pa slavistka, teatrologinja ter gledališka raziskovalka Bogomila Kravos.
Festival je sicer znova zaznamoval bogat dodatni program, od okroglih miz in bralnih uprizoritev do pogovorov in koncertov, dober je bil tudi obisk, saj je bilo precej dogodkov razprodanih. »Na festivalu sta se pokazali raznolikost in širina slovenske gledališke in dramske ustvarjalnosti,« je ob koncu poudaril direktor Prešernovega gledališča Kranj Rok Bozovičar. »Izredno me veseli topel odziv občinstva, toda tudi visoka raven, angažiranost in občutljivost sodelujočih uprizoritev.«