Izzivalna drama portugalskega avtorja Tiaga Rodriguesa z naslovom Catarina ali O lepoti ubijanja fašistov, ki jo je ta ugledni gledališčnik napisal leta 2000 ter zanjo prejel vrsto mednarodnih nagrad, se je v tej sezoni znašla tudi na repertoarju osrednje gledališke hiše v nemškem mestu Bochum, a sobotno premiero predstave, ki jo je zrežirala Mateja Koležnik, naša uveljavljena gledališka ustvarjalka, ki že vrsto let deluje predvsem v nemškem govornem prostoru, je zaznamoval presenetljiv izgred, ki se je zgodil proti koncu uprizoritve: več gledalcev je namreč glasno izražalo negodovanje med sklepnim monologom igralca Oleja Lagerpuscha, ki nastopa v vlogi skrajnega desničarja, nekateri pa so hoteli z njim tudi fizično obračunati, kar je nazadnje preprečilo gledališko osebje.
Drama, ki izziva in razburja
Igra Catarina ali O lepoti ubijanja fašistov je sicer v preteklosti že večkrat sprožila burne odzive, ki pa nikoli niso šli tako daleč. Govori o protifašistično nastrojeni družini, ki ima nenavadno tradicijo: v spomin na Catarino Eufemio, revno kmetijsko delavko, ki so jo med delavsko stavko leta 1954 v bližini portugalskega mesta Beja z dojenčkom v naročju ubili policisti Salazarjevega diktatorskega režima, pozneje pa je postala simbol protifašističnega odpora, namreč člani družine vsako leto ugrabijo »fašista« in ga na koncu družinskega praznovanja tudi usmrtijo. Toda tokrat običajno vesela pojedina mineva v nekoliko drugačnih tonih, saj pride do generacijskih razhajanj: medtem ko oba starša še vedno hlepita po maščevanju in krvi, se hčerki tradicionalnemu obredu upirata – ena je veganka, ki noče več jesti družinske specialitete, svinjskih nogic, druga pa dvomi, da je nasilje primerno sredstvo za obrambo demokracije.
Pred načrtovano usmrtitvijo dobi naposled besedo še ujetnik, sicer funkcionar skrajnodesničarske stranke – in že omenjeni Ole Lagerpusch je z izvrstno interpretacijo gledalce med kake četrt ure trajajočim govorom razsrdil do te mere, da so mu začeli žvižgati, nato je bilo slišati žalitve in klice, naj utihne, čisto za las ga je zgrešila pomaranča, ki jo je vanj zagnala neka gledalka, naposled pa so začeli nekateri vstajati s sedežev in celo stopili proti odru. »Dva moška sta se povzpela na oder ter poskušala igralca odvleči z njega, kar pa nam je uspelo preprečili,« je pojasnil Alexander Kruse, predstavnik gledališča za stike z javnostmi. Dramaturginja Angela Obst je zatem gledalce pozvala, naj se umirijo, saj da gre vendar za gledališko predstavo in ne za politični shod – predvsem pa da naj pustijo igralce pri miru. »Takšno vedenje je povsem nesprejemljivo!«
Zaključni »fašistov« monolog, v katerem ta med drugim razlaga, da »manjšine ne morejo ukazovati večini« ali da »do nasilja v družini ne bi prihajalo, če bi ženske vedele, kje je njihovo mesto«, je na drugih postavitvah te s črnim humorjem prežete drame že večkrat razburil občinstvo, kar je bil tudi avtorjev namen – sam Rodrigues je večkrat poudaril, da želi gledalce izzvati ter jih pripraviti do tega, da stopijo iz ustaljenih okvirov razmišljanja. Bes občinstva na sobotni premieri je po mnenju nekaterih morda mogoče pripisati tudi temu, da je Lagerpusch vsa sovražna sporočila posredoval nežno in uglajeno, motiti se ni pustil niti med naraščajočo sovražnostjo v dvorani, tik preden sta gledalca vdrla na oder, pa mu je uspelo izreči še zadnje besede svojega srhljivega lika: »Prihodnost pripada nam.«
Režiserka razočarana nad gledalci
Kot je v svojem prvem odzivu povedala Mateja Koležnik, je na Lagerpuscha neizmerno ponosna, hkrati pa je odločno obsodila odziv gledalcev. »Seveda je sklepni monolog mišljen kot provokacija, a česa takšnega – da bo nekdo iz občinstva poskušal napasti igralca – ni pričakoval prav nihče od nas. Kajti res težko si je predstavljati, da je kdo tako omejen, da ne loči med predstavo in resničnostjo.«
Danes je svoje misli podrobneje delila s slovensko javnostjo. »Besedilo Tiaga Rodriguesa je zares natančno: navsezadnje so stavki, ki jih govori fašist v predstavi, pravzaprav misli, ki jih lahko skoraj vsak dan slišimo tudi v slovenski politiki in drugod, pa nikomur ne pade na pamet, da bi vzel pomarančo in jo nekomu vrgel v glavo. Izgred zato pripisujem izjemno razvajenemu in objestnemu levičarskemu občinstvu, ki iz teme kriči na igralca in si predstavlja, da s tem izkazuje nekakšen politični angažma, medtem ko v resničnem življenju ne naredi ničesar, da bi se stvari izboljšale.« Ob tem je izrazila še popolno razočaranje nad celotno levičarsko srenjo, ki na kulturnih prireditvah prepričuje prepričane, nato pa ne gre niti na volitve, ker menda nima koga voliti. »Dogodek je lep primer tega, kako so domnevno napredni gledalci pogosto politično dejavni predvsem tam, kjer jih to nič ne stane – in to tako, da se spravijo nad igralca, namesto da bi njegov monolog poslušali do konca, pomarančo pa morda vrgli v glavo volilcem skrajno desne Alternative za Nemčijo.«
O tem, kaj je res pomembno
Razočarana je tudi nad tem, da se je gledališka umetnost v središču pozornosti znova znašla zaradi škandala, ne pa zaradi vprašanj, ki si jih zastavlja. »Eden od razlogov, da sem se lotila te predloge, je tudi vprašanje, za katero stvar in idejo je evropski meščan – ali malomeščan – danes sploh še pripravljen umreti. Kajti še pred nekaj desetletji ni manjkalo ljudi, ki so zastavili in tudi dali svoje življenje za svobodo ter državljanske pravice, o čemer med drugim govori Rodriguesovo besedilo. V sedanjem času pa o naraščajočem fašizmu nihče ne razmišlja, kajti namesto tega se ukvarjamo z vprašanjem, ali so ljudje res že tako neumni, da ne ločijo med igralcem in njegovim likom.«
Podobne premisleke je mogoče zaslediti tudi v strokovni in širši nemški javnosti. »Za bochumsko občinstvo bi si mislili, da spada med gledališko bolj izobražena v državi, a je očitno tako neumno, da ne loči med predstavo in resničnostjo,« je denimo ugotovil kritik Martin Krumbholz, ki je poudaril še, da »režija Mateje Koležnik besedilo naredi boljše, kakor je v resnici«. Drug gledališki kritik, Christoph Ohrem, je pripomnil, da je »skoraj neverjetno, da lahko gledališka uprizoritev leta 2026 sproži takšne odzive«. Številni ljubitelji gledališča so izrazili ogorčenje nad dogodkom in izrekli podporo gledališču. »Res težko verjamem, da so lahko nekateri tako nespoštljivi do igralca, ki preprosto opravlja svoje delo,« je dejala neka gledalka. »Resnično grozljivo je, da domnevno protifašistični obiskovalci vdirajo na oder in nadlegujejo igralce – to je v resnici fašistično obnašanje, ki ni opravičljivo in se nikakor ne bi smelo zgoditi,« pa je menil nekdo drug. Prva ponovitev predstave je imela okrepljeno varovanje, a je minila povsem mirno.