Beatrice Venezi je ena medijsko najbolj izpostavljenih mladih dirigentk v Italiji, o kateri se veliko govori. Rodila se je leta 1990, na konservatoriju Giuseppeja Verdija se je izobrazila kot dirigentka in pianistka, dirigirati pa je začela že pri dvaindvajsetih letih.
Precej zgodaj je dobila pomembne funkcije v glasbenem svetu, kajti postala je glavna dirigentka orkestra Milano Classica, gostujoča dirigentka Orkestra Toskane, sodelovala je tudi z različnimi orkestri po Evropi in širše.
Leta 2019 je izdala album s Puccinijevimi simfoničnimi deli in se pojavila kot sovoditeljica festivala Sanremo, kar ji je le še povečalo vsesplošno medijsko prepoznavnost. Sodelovala je tudi v številnih reklamah, denimo za kozmetiko.
Estradnica pa je nase opozorila tudi po politični plati, že s poudarjanjem tradicionalnega poimenovanja njenega poklica, se pravi »direttore«, in ne »direttrice«. Javnosti ni pogodu tudi njeno simpatizerstvo z vlado Melonijeve, saj je kmalu po nastopu desne vlade v Italiji Venezijeva postala glasbena svetovalka na ministrstvu za kulturo. Predsednica Meloni, ki prihaja iz desničarske stranke Bratje Italije, je večkrat javno pohvalila dirigentko in jo opisala kot »nadarjeno in pogumno umetnico, ki se noče pokoriti diktaturi misli in jezika«.
Da je Venezijeva blizu desničarskim krogom, govori tudi podatek, da so jo videvali na dogodkih stranke Bratje Italije. Za nekatere je predstavnica nove, samozavestne generacije klasičnih glasbenikov, za druge pa simbolizira kanal za politično vmešavanje v umetnost. Njeno zgodnjo in uspešno kariero gre pripisati tudi družinskemu ozadju, saj je oče, Gabriele Venezi, povezan z vplivnimi desničarskimi krogi kot nekdanji član italijanske neofašistične politične stranke Nova sila (Forza Nuova).
Afera La Fenice
Afera La Fenice se je začela lani in je povezana z eno najuglednejših opernih hiš na svetu, Teatro La Fenice v Benetkah. Venezijeva je bila kot prva ženska imenovana za glasbeno direktorico te operne hiše, čemur pa je okoli tristo orkestrašev in drugih zaposlenih ostro nasprotovalo. Orkestra sploh niso vprašali za strokovno mnenje, a je praksa povsod po svetu, da orkestri na nekak način soodločajo pri imenovanju glasbenega direktorja oziroma šefa dirigenta.
Venezijevi so očitali pomanjkanje izkušenj ter trdili, da je bilo njeno imenovanje politično motivirano. Povezava med Beatrice Venezi in Giorgio Meloni ni osebna v smislu »dolgoletnega prijateljstva«, ampak je bilo imenovanje za vodjo opere očitna politična gesta. Verjetno sta se osebno spoznali šele leta 2022, ko se je Venezijeva začela jasno pozicionirati v italijanskem kulturnem prostoru, ki ga Melonijeva politično nagovarja.
Protesti zaposlenih zoper imenovanje Venezijeve so trajali več mesecev, eskalirali so celo v ulične proteste, protestniki pa so podporo dobivali tudi iz drugih opernih hiš po svetu. Padle so grožnje s stavko, do katere sicer ni prišlo.
Povsem se je zapletlo, ko je Venezijeva v intervjuju za argentinski časopis kritizirala orkester, češ da sta v njem prisotna nepotizem (dejala je, da se mesta v orkestru prenašajo »skoraj z očeta na sina«) in umetniška togost (da orkestraši nikoli fizično ne zapustijo Benetk, da se upirajo prenovi ter da ne znajo nagovoriti mlajšega občinstva). To je povzročilo takojšen institucionalni odziv, vodstvo opere je njene izjave označilo za žaljive. Še pred nastopom mandata so ji odpovedali sodelovanje, kar je v Italiji hipoma zanetilo velik kulturno-politični spor. Posebej odmevno je bilo poročanje, da je občinstvo ob novici o odpovedi sodelovanja med predstavo v operni hiši zaploskalo. To je precej brutalna javna zavrnitev v svetu klasične glasbe.
Sicer pa je Venezijeva nasprotovanje doživljala že v začetku leta v Nici, ko je dirigirala novoletni koncert. Proteste so organizirale protifašistične skupine, ki so ji očitale očetove nekdanje povezave z radikalno desnico ter njeno domnevno politično simpatizerstvo s skrajnimi desničarskimi krogi. Pred začetkom koncerta so vzklikali: »Brez fašistov v operi!« Čeprav ni šlo za profesionalni incident, je ta protest pokazal, da njena politična podoba presega meje Italije.
Iz njenih nastopov in odločitev se kaže nekaj precej jasnih potez njenega značaja. Opisujejo jo kot samozavestno, večkrat gre do meje provokativnosti in se ne izogiba konfliktom, je pa tudi zelo avtoritativna in disciplinirana. Dejstvo je, da dirigiranje zahteva avtoriteto in jasno hierarhijo v orkestru, kjer je na vrhu prav dirigent, vseeno pa jo kritiki vidijo kot trmasto, prepirljivo ter ambiciozno za vsako ceno. Hitri karierni preskoki in politične povezave ustvarjajo vtis, da je pripravljena igrati tudi zunaj strogo umetniških pravil.