Zgodba o igralki Ivanki Mežan se ne začne pod gledališkimi reflektorji, temveč v nemirnem času, ko je vojna trgala niti vsakdanjega življenja in mladostne sanje preusmerjala na neznane poti. Želela je študirati medicino, učila se je latinščine in si predstavljala, da bo nekoč zdravila ljudi. Toda leta 1943 je bil po incidentu z italijansko učiteljico izključen ves razred ljubljanskega ženskega liceja, ki ga je obiskovala, zato se je njeno šolanje nenadoma končalo. Sedemnajstletna je odšla v Črnomelj, na osvobojeno ozemlje, kjer je postala napovedovalka na Radiu Osvobodilne fronte. Njen glas je najprej potoval po radijskih valovih, kmalu zatem pa ga je bilo mogoče slišati tudi na odru. Pridružila se je namreč igralski skupini Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju in kot eno prvih vlog odigrala Manjo v Borovi Težki uri, nato še Angeliko v Molièrovem Namišljenem bolniku in Šternfeldovko v Linhartovi Županovi Micki.
Gledališče tedaj ni bilo umetnost, ki bi se dogajala na varni razdalji od resničnosti. Nastajalo je sredi vojne in iz iste potrebe, zaradi katere so ljudje poslušali radio, prepevali ali pripovedovali zgodbe: da bi v času, ki je rušil vsakršno gotovost, ohranili občutek skupnosti. Igralci in gledalci niso vedeli, kaj bo prinesel naslednji dan. Za nekaj ur pa so lahko sedeli v istem prostoru in spremljali zgodbo, ki je – drugače od njihovega življenja – vendarle imela začetek, zaplet in konec. Za Ivanko Mežan se je sredi te negotovosti začela igralska pot, ki se razteza čez več kot osem desetletij. V četrtek je dopolnila sto let, njeno življenje pa se je skoraj v celoti prekrilo z zgodovino slovenskega gledališča po drugi svetovni vojni: od partizanskega odra in prvih povojnih sezon ljubljanske Drame do radia, televizije in sodobnega slovenskega filma.
Kar ji je prineslo življenje
Po vojni se je zaposlila v ljubljanski Drami in se kot pripadnica prve generacije vpisala na Akademijo za igralsko umetnost, danes Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, kjer so jo poučevali Ivan Levar, Bojan Stupica, Marija Vera, Branko Gavella in Pino Mlakar. O svoji poti pozneje ni govorila kot o poslanstvu. Menila je, da so jo v gledališče pripeljala naključja, in nekoč priznala, da ob ponovnem rojstvu najbrž ne bi več postala igralka. Ta izjava ni bila izraz obžalovanja nad prehojeno potjo. Mežanova je z njo predvsem poudarila, da igralstvo ni bilo njena prvotna izbira in da jo je vanj pripeljalo življenje samo. Kako resno je sprejela poklic, ki ga sprva ni načrtovala, priča že dolžina njene ustvarjalne poti. Redna članica Drame je bila od leta 1945 do upokojitve leta 1979, nato pa je nadaljevala delo v Kranju, Celju, Slovenskem mladinskem gledališču, Gledališču Koper in drugod. Upokojitev je ostala zgolj formalen zapis v dokumentih in nikakor ne konec ustvarjanja.
Kot ena redkih mladih igralk v povojnem ansamblu je sprva igrala predvsem mladostnice in zaljubljenke: leta 1948 Ofelijo v Hamletu, nato Julijo v Romeu in Juliji, Nevesto v Lorcovi Svatbi krvi in Dominiko v Remčevi Delavnici oblakov. Na fotografijah iz tega časa ima temne lase in resen, skoraj zaskrbljen obraz. Njene junakinje pa niso bile brezskrbne, čeprav mlade; pod njihovo krhkostjo je že mogoče slutiti trdnost, ki bo zaznamovala njene poznejše vloge. Mladostne junakinje so sčasoma zamenjale zrelejše ženske: Kasandra v Ajshilovi Oresteji, gospa Tereza v Grumovem Dogodku v mestu Gogi, Olga v Čehovovih Treh sestrah, Sgriccia v Pirandellovih Velikanih z gore in Varvara Petrovna Stavrogina v Jovanovićevih Blodnjah po Dostojevskem. Dekleta so postajala žene, matere, vdove in starke, njena igra pa je z njimi dobivala vse več značajske globine in izraznega razpona. Tudi v na videz šibkih ženskah je venomer znala odkriti odločnost, v strogih pa nekaj ranljivega.
Obraz pred kamero
Film jo je odkril razmeroma pozno. Ko je leta 1973 v Klopčičevem Cvetju v jeseni odigrala Marušo, je bila stara 47 let in že uveljavljena gledališka igralka. Istega leta je v Pavlovićevem Letu mrtve ptice nastopila kot Roza. Na filmsko platno ni vstopila kot zvezdnica, temveč kot igralka večinoma stranskih in epizodnih vlog, ki jim je znala v nekaj prizorih ustvariti preteklost, jih zasidrati v sedanjost in nakazati njihovo prihodnost. Kamera je na njenem obrazu ujela tisto, kar se v gledališki dvorani lahko izgubi: komaj opazen premik pogleda, napetost v potezah, misel, ki ostane neizgovorjena.
Mežanova ni potrebovala velikih gest ali poudarjenega glasu, dovolj sta bila molk ali pogled, v katerem se je razkrilo več kakor v vseh besedah tega sveta. Nastopila je v sedemnajstih celovečernih filmih, med drugim v Pustoti, filmu Nasvidenje v naslednji vojni, Desetem bratu, Ljubljana je ljubljena, 9:06, Paniki in filmu Pojdi z mano, ob tem pa ustvarila več kot 45 televizijskih vlog in številne radijske like. Za svoje delo je prejela Sterijevo in Borštnikovo nagrado, nagrado Prešernovega sklada ter leta 1995 Borštnikov prstan. Pozneje sta sledili nagradi bert in Ite Rine za življenjsko delo na področju filmske igre, leta 2019 pa je postala častna meščanka Ljubljane.
Sto let je dovolj dolgo, da igralka preživi skoraj vse svoje vloge. A morda je tudi vloge nikoli povsem ne zapustijo: nekaj njihove žalosti, poguma in hrepenenja ostane v njenem glasu, nekaj nje pa v spominu gledalcev. Glas Ivanke Mežan se je prvič razlegal po valovih Radia Osvobodilne fronte, nato pa je več kot osem desetletij pripadal dekletom, materam, vdovam in starkam. Ko danes izgovorimo njeno ime, zato ne govorimo le o enem stoletnem življenju, temveč tudi o vseh življenjih, ki jim je posodila svoj obraz in glas. Predstave so ugasnile, toda njihov odmev in z njim glas Ivanke Mežan v zgodovini slovenskega gledališča ne bo nikoli potihnil.