Nagrajeni roman Veronike Simoniti Ivana pred morjem je poetična zgodba o treh generacijah žensk, družinskih skrivnostih in zastrtih spominih, ki bo na odru Male Drame v obliki gledališke predstave premierno izvedena jutri ob 20. uri. Gre za krstno uprizoritev besedila, katerega odrsko priredbo sta pripravili dramaturginja Luna Pentek in režiserka Lucija Trobec. Predstava, ki je nastajala v skupni produkciji z AGRFT, je tudi njuno magistrsko delo – sicer pa je zasnovana kot monodrama, v kateri nastopa Iva Babić.

Kot je pred premiero poudarila ravnateljica SNG Drama Ljubljana Ivana Djilas, je nadvse pomembno, da mlade gledališke ustvarjalke in ustvarjalci dobijo primerne uprizoritvene priložnosti, sodelovanje poklicnih hiš z akademijo pa jim lahko olajša prehajanje iz študijskega v repertoarni proces. »Sicer pa tovrstna srečanja pomenijo pridobitev tudi za institucijo, ki lahko ob delu z novimi generacijami spoznava njihove umetniške poglede.«

Kaj vse je v škatlah

V predstavi Ivana pred morjem spremljamo zgodbo pripovedovalke, ki se iz Pariza, kjer živi, vrne v Primorje, da bi po materini smrti pospravila družinsko hišo. Ob pregledovanju predmetov, pisem ter porumenelih fotografij odkriva zgodbe ljudi, ki so živeli tu pred njo; naleti tudi na fotografijo iz leta 1943, na kateri babica z eno roko drži njeno petletno mamo, drugo roko pa ima na nosečniškem trebuhu. Ker njena mati ni imela sorojencev, se ji vzbudijo številna vprašanja, iskanje odgovorov pa jo vodi skozi zgodovino njene družine in niz zamolčanih dogodkov v obdobju več generacij.

Z dramaturginjo naju je med študijem zanimal odnos do prednikov in še posebej prednic, pa tudi tema nezavednega prenašanja njihove zgodovine.

Lucija Trobec, režiserka

Kot pojasnjuje dramaturginja Luna Pentek, se protagonistka sooči predvsem z vprašanjem, ali svojo družino – in s tem sebe – sploh zares pozna; vanjo se tako stekajo življenja vnukinje, matere in babice, ki se ne prepletajo samo v družinskem spominu, temveč tudi v gestah, besedah ali navadah, ki se prenašajo iz roda v rod. Hiša pri tem deluje kot nekakšen arhiv, ki z vsakim delčkom razkrije delček preteklosti …

Režiserka Lucija Trobec dodaja, da ju je z dramaturginjo med študijem zanimal odnos do prednikov in še posebej prednic, pa tudi tema nezavednega prenašanja njihove zgodovine, recimo način, kako se usoda predhodnih generacij zapisuje v človeško telo; posebej je poudarila igralkino odprtost za ta način razmišljanja. »Vsebina romana me je tudi osebno nagovorila, saj odpira vprašanja identitete – tega, od kod prihajamo in kdo pravzaprav smo,« pa priznava Iva Babić, ki je pristavila še, da je bila to njena prva izkušnja z monodramo. »Vendar pa se na odru nisem počutila samo, kajti zdelo se mi je, kot da skupaj z mano igrajo tudi predmeti, scenografija, glasba – torej vse, kar soustvarja uprizoritev.« Pri nastanku predstave so sodelovali še scenografka Jasna Vastl, kostumografinja Sara Grižon, avtorica glasbene in zvočne podobe Lucija Lorenzutti, oblikovalec svetlobe Dani Žorž in drugi.

Priporočamo