Predstava Osem ur ni ves dan, ki jo je za gledališče priredil Milan Ramšak Marković, sicer tudi dramaturg uprizoritve, temelji na znameniti, skoraj pozabljeni, a nekoč zelo priljubljeni nemški televizijski nadaljevanki Acht Stunden sind kein Tag iz zgodnjih sedemdesetih let minulega stoletja. Čeprav je kontroverzni nemški dramatik, režiser, producent in igralec Rainer Werner Fassbinder v svojih delih izpostavljal predvsem marginalne družbene manjšine in njihovo socialno neenakost, politično korupcijo in nasilje v družbi, predstavlja nadaljevanka enega najbolj nenavadnih projektov v njegovi karieri, saj odstopa od v njegovem opusu prevladujočega tona.
Drugačen pogled na delavstvo
»Tam, kjer so njegovi drugi filmi prežeti s tesnobo, čustvenim izsiljevanjem in pesimizmom, ta nadaljevanka ponudi nekaj skoraj nepričakovanega: toplino, solidarnost in vizijo kolektivne emancipacije delavskega razreda,« je na predstavitvi predstave povedal Milan Ramšak Marković in dodal, da Fassbinder ni hotel posneti še enega mračnega socialnega dokumenta o nemoči delavcev, temveč serijo, ki bi delavsko občinstvo, ki mu je bila predvsem namenjena, obravnavala kot subjekt, sposoben organiziranja in sprememb. »Posnel je serijo, ki ima melodramski pravljični ton, z druge strani pa se naslanja na Brechtovo tradicijo, ker nas neprestano postavlja pred probleme in pokaže, kako se te problemi rešujejo.«
Režiser Sebastijan Horvat je dejal, da predstava govori o času, ko je sindikat še imel moč, biti delavec je bila stvar ponosa, obstajala je prihodnost in upanje, da bomo živeli bolje. »V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je začelo tudi govoriti, da bi lahko bil delovni čas krajši kot osem ur, vendar se je takoj pojavilo vprašanje, kaj bodo ljudje delali v prostem času: začeli bodo razmišljati, začeli se bodo združevati, raje dajmo ljudem, da bodo tudi v prostem času delali za nas. Zato je razdelitev na prosti čas in delo danes zelo razrušena,« je povedal in dodal, da jih je zanimal utopični potencial, ki smo ga v današnjem času popolnoma izgubili. »Predstava skuša biti optimistična tudi v tem trenutku, ko vemo, da bodo naši otroci živeli slabše in so napovedi strašno pesimistične. Stvari niso tako komplicirane, ne zahtevajo več toliko napora, morda potrebujemo samo malo več domišljije. Ne potrebujemo revolucije, niti ne potrebujemo prelivanja krvi, da bi živeli drugačno življenje. Žal pa nam današnji svet ubija fantazijo, da bi si lahko zamislili drugačen svet.«
Kot je še pojasnil, je predstava razdeljena na dva dela. Prvi del se dogaja med delovnim časom, drugi del pa kasneje, v prostem času, kjer se izpostavijo družina, ljubezen in medsebojni odnosi. Oba dela imata tudi različni estetiki, prav v tem pa se po režiserjevih besedah skriva bistvo konteksta, ki je zelo blizu današnjemu času.
Kako misliti nove možnosti
Igralec Stane Tomazin je izpostavil, da je podoba delavskega razreda v predstavi neka romantična podoba o tem, kako je bilo včasih, drugo vprašanje pa je, kako mislimo delavski razred danes, kje je, kako se formira nova oblika upora? »Zdi se mi, da se mora, nihče pa ne ve, kje in kako. V predstavi premišljujemo o delu kot konceptu, o tem, zakaj delamo. Gledalci bodo s predstave morda odšli z miselnostjo, da niso ekstremisti, če si predstavljajo, da obstaja tudi nekaj drugačnega od te brutalnega kapitalizma,« je dodal.
Tudi igralec Vito Weis je povedal, da poskuša predstava prikazati, da so lahko stvari bolj preproste, kot si mislimo, vendar se ne zavedamo enostavnosti, ki jih imamo pred nosom. »Gre za afirmacijo delavstva, pa tudi za demistifikacijo gledališča, saj se pred očmi občinstva dobesedno gradi predstava, zato gre tudi za afirmacijo celega ustroja. Vsi mi smo delavski razred, delavci pa so vsi, ki živijo od dela, ne pa od kapitala ali nepremičnin,« je pristavil.
Predstava se dotika tudi položaja žensk v takratni in današnji družbi. Kot je povedal Milan Ramšak Marković, feminizem danes doživljamo kot nekaj, kar se ukvarja s partikularnimi problemi. Izpostavil je lik Marion, igra jo Suzana Krevh, ki ima v predstavi vlogo, ki je drugače značilna za moške. »Marion leta 1972 dojemam kot zelo svobodno. Miselno je zelo reflektirana, deluje pa povsem impulzivno. Čas za ženske je bil takrat še vedno zelo neprijazen, a se ne pusti ujeti družbenim normam, verjame v prosti čas, v žensko svobodo in to tudi živi,« je o vlogi povedala igralka
Obsežna koprodukcija
Predstava je nastala v koprodukciji kranjskega gledališča s Slovenskim mladinskim gledališčem, Mestnim gledališčem Ptuj in Hrvaškim narodnim gledališčem Zagreb. Umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča Marko Bratuš je pojasnil, da velikih predstav posamezno gledališče v Sloveniji ne zmore producirati samo, koprodukcije pa so dobrodošle tudi z vidika izmenjave energij. »Čaka nas izjemno gledljiva predstava, ki nam da misliti tudi o lastnem odnosu do dela in sprejemanju realnosti takšne, kot je,« je napovedal.
Prva premiera bo v soboto v Kranju, 18. septembra bo sledila premiera v Ljubljani, februarja pa še na Ptuju in v Zagrebu. Poleg omenjenih igralcev bodo v njej nastopili še Vesna Pernarčič, Tesa Litvan, Živa Selan, Romana Šalehar, Aljoša Ternovšek, Blaž Setnikar, Bojan Navojec, Matej Recer, Blaž Šef, Dario Varga in Borut Veselko.