Drama o nasilju in radikalna analiza družbenih in medčloveških odnosov, ki nastanejo v vakuumu tranzicije moči, je po besedah ravnateljice ljubljanske Drame Vesne Jurca Tadel »ritualno poetično potovanje iz reda v kaos.« Ob tem je tudi spomnila, da je Shakespeare Kralja Leara napisal v letih 1604 in 1605, v turbulentnem času, ko je bila Anglija tik pred državljansko vojno in v veliki krizi, zaradi česar sta med ljudmi vladala strah in negotovost. Občutek nečesa, kar visi v zraku, oziroma neke teže, med ljudmi po njenih besedah odzvanja tudi danes, ko je svet na zelo majavih nogah, ko, kamorkoli se ozremo, vidimo vojne.
Kot je še povedala, Kralj Lear govori o izgubi zaupanja v oblast, hierarhijo in avtoriteto, vse to pa požene svet v popoln kaos. Uprizoritev je opisala kot »zelo posebno« ter dodala, da takšnega Shakespeara na Slovenskem še ni bilo. Prostor je po njenih besedah izpraznjen, gledališki jezik izrazito asketski, prav to pa omogoči, da Shakespearove besede zazvenijo v svojih najglobljih pomenih.
Svoboda snovanja
Jerneja Lorencija, ki je tudi dramaturg uprizoritve, kot je povedal, fascinira, zakaj je tako težko izpustiti oblast in zakaj virus želje po moči in oblasti tako zlahka okuži človeka. Kralja Leara je opisal kot zgodbo o tem, kako Lear ne more in noče izpustiti oblasti in kako se omenjeni virus širi pri skoraj vseh drugih na zelo različne načine, vsi pa bolj ali manj rezultirajo v popolni destrukciji.
Kot je še povedal, sam Shakespeara odkriva kot popolnoma sodobnega avtorja v načinu, kako je pisal, od kod je črpal. Vse, kar danes pripisujemo postmodernizmu, je počel že Shakespeare, kradel in jemal od vsepovsod – iz zgodovine in gostilne, od pijančkov, z ulice in dvora, iz vseh smeri in vseh družbenih plasti, je naštel in dodal, da gre po njegovem za snovalno gledališče, kar ga je osvobajalo, kako uprizarjati Shakespeara. Tako so lahko bili mestoma zelo svobodni, ne da bi izdali Shakespeara, je povedal.
Po besedah lektorice Tatjane Stanič se v uprizoritvi držijo Shakespearovega besedila v prevodu Milana Jesiha. Shakespearov jezik je opisala kot zelo moderen in dodala, da na plan prihajajo misli, ki so srhljivo usklajene s sodobnim časom. Pri načinu govorjenja so se odločili za dva načina. Tako je prezenca govora kralja Leara podrejena čustvom in zelo intuitivnemu nagovarjanju sveta, medtem ko preostala ekipa govori na sodoben, hladen in distanciran način, v čemer se kaže cinično-ironični odnos do tega, kako se stari svet ruši in razpada.
