Italijanski pesnik in dramatik Carlo Goldoni (1707–1793) danes velja za očeta moderne komedije, ki je z uvajanjem realizma in uprizarjanjem vsakdanjega življenja reformiral dotedanje gledališke vzorce; ravno komedijska besedila predstavljajo osrednji del njegovega opusa, napisal jih je več kot dvesto, do danes pa ostaja živih približno trideset. Med njimi je tudi tako imenovana Letoviška trilogija, ki jo sestavljajo igre Odhod v letovišče, Kaj se je zgodilo v letovišču in Vrnitev iz letovišča (vse iz leta 1761); niz teh treh besedil, ki jih najpogosteje uprizarjajo z okrajšavami kot sklenjeno celoto, spada med zadnja dela, ki jih je napisal pred selitvijo iz Benetk v Pariz, zdaj pa prihaja na oder ljubljanske Drame v sveži različici, ki jo je zrežiral Diego de Brea in kot so jo po priredbi Erika Vossa v prevodu Mojce Kranjc pripravili ustvarjalci uprizoritve. Premiera bo jutri ob 20. uri.
Letoviška trilogija sicer upodablja druščino beneških meščanov, ki se odpravljajo na počitnice. Že kaj kmalu se izkaže, da jim letovanje ne pomeni toliko priložnosti za sprostitev in počitek kot predvsem možnost za javno postavljanje ter iskanje potrditve v očeh drugih, tudi z razkazovanjem razkošja, ki si ga v resnici ne morejo privoščiti. »Glavni namen Goldonija je bil zabavati ljudi, vendar pa je znal v to vnesti tudi kritiko takratne družbe,« ugotavlja ravnateljica ljubljanske Drame Ivana Djilas. »Od tistega časa do danes se je v resnici spremenilo le malo, kar je v nekem smislu strašljivo; zato lahko v željah in zmotah Goldonijevih protagonistov zlahka prepoznavamo sodobnega človeka, ujetega v nenehno primerjanje in strah pred izključenostjo.«
Prazno potrjevanje podobe
Kot pristavlja dramaturginja uprizoritve Diana Koloini, je bistveni motiv igre prizadevanje, da bi se osebe pokazale kot lepše, bogatejše ali spretnejše, kot so v resnici. »Letovišče je zanje nekakšen družbeni oder, na katerem potrjujejo svoj status, svoje želje pa oblikujejo glede na to, kaj imajo ali cenijo drugi. Takšno ravnanje zaznamuje tudi njihove medsebojne odnose: v družbeno prilagajanje, konvencije, kompromise ter konformizem je navsezadnje vpeta celo ljubezen, ki bi lahko ponudila drugačen smisel bivanja, vendar je na koncu ravno tako poražena.« V središču uprizoritve je torej človek, ki se v nenehni borbi za družbeno veljavo odtujuje sam sebi, pristavlja režiser Diego de Brea. »Ohranjanje podobe, s katero se izognemo zavrnitvi, zahteva neprestano prilagajanje, tekmovanje ter prikrivanje lastnih slabosti. Iz tega toka je skorajda nemogoče izstopiti in v tem smislu je ta igra bolj tragedija kot komedija.«
Igralec Saša Tabaković je opomnil, da je Goldonijevo besedilo režijsko in igralsko precej zahtevno: »V tej igri plehki ljudje izrekajo plehke replike in glavni izziv pri tem je bil, kako pod to povrhnjico razkriti neko psihološko dinamiko – čustva, misli ter razloge, zaradi katerih nekdo ravna na določen način.« V predstavi nastopajo tudi Branko Šturbej, Saša Pavlin Stošić, Mina Švajger, Jure Henigman, Eva Jesenovec, Boris Mihalj in Valter Dragan, kot gosta še Jure Šimonka in Maks Dakskobler. Scenografijo je zasnoval de Brea, kostumograf je Blagoj Micevski, avtor glasbe je Jože Šalej, video in zvočno podobo je oblikoval Igor Potočnik, svetlobo Mojca Sarjaš, masko pa Julija Gongina.