Odprtje berlinske razstave sovpada s slovesnostmi ob 25-letnici Arhiva Alice Salomon. Gre za javno dostopen arhiv v okviru berlinske visoke šole Alice Salomon (ASH), ki ima tri glavna področja delovanja: arhiviranje, raziskovanje in poučevanje. V okviru arhiva hranijo, katalogizirajo in raziskujejo zgodovinske dokumente o zgodovini visoke šole v kontekstu zgodnjega mednarodnega in ženskega gibanja na področju socialnega dela (do leta 1971), ki so dostopni v analogni in digitalni obliki, je navedeno na spletni strani arhiva.
V takratnem Muzeju novejše in sodobne zgodovine v Ljubljani so omenjeno razstavo odprli 30. septembra lani. Kot so ob tem zapisali, je bila socialistična Jugoslavija po drugi svetovni vojni edina vzhodnoevropska država, ki je v vsaki republiki uvedla šolanje za socialno delo. Drugod so komunistične oblasti menile, da bo socializem za stiske ljudi poskrbel sam od sebe, z univerzalnim zaposlovanjem moških in žensk ter socialnim zdravstvenim in starostnim zavarovanjem.
Zato se je socialno delo, ki so ga videli predvsem kot dejavnost premožnih "zahodnih dam", spregledali pa so njegovo vlogo pri uvajanju socialnih reform in pionirsko delo na področju socialne pravičnosti, novemu sistemu zdelo neprimerno. Ni šlo brez odpora, predsodkov in cenzure. Po informbirojevskem razhodu s takratno stalinsko Sovjetsko zvezo po koncu druge svetovne vojne se je Jugoslavija naslonila na tehnično pomoč Združenih narodov, ki je v tistem času po različnih delih sveta spodbujala nastajanje šolanja za socialno delo.
Kot stroka, praksa pomoči in "podaljšana roka" države, ki je z delom socialnih delavk in delavcev uresničevala cilje socialne politike, pa tudi kot znanstvena disciplina se je socialno delo začelo razvijati v začetku 50. let prejšnjega stoletja. Profesionalizacija, ki še ni zaključena, je zahtevala nastanek specializiranega šolanja, teoretično in praktično znanje, razvoj strokovne identitete in avtonomije, etični kodeks stroke, reguliranje poklica ter delovna mesta, namenjena prav socialnim delavcem.
V Sloveniji so nastanek nove stroke zaznamovale tri pionirke, Nika Arko, Katja Vodopivec in Marija Jančar. V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, ko so kot temeljne socialnovarstvene ustanove v skupnosti že delovali centri za socialno delo, pa tudi segregirane ustanove za otroke in odrasle z ovirami, je bila tedanja Višja šola za socialne delavce ključna pri razvijanju sodobnejših konceptov socialnega dela. Po letu 1991 oziroma obdobju, ki so ga v socialnem varstvu zaznamovali množična brezposelnost in naraščajoča revščina, prihod beguncev iz nekdanje skupne države, razvoj zasebnih institucij in nevladnih organizacij, uporabniška gibanja in dezinstitucionalizacija, je disciplina socialnega dela sodelovala pri projektu demokratizacije vsakdanjega življenja v državi in se vzpostavila kot stroka, ki se zavzema za človekove pravice ljudi.
Razstava je nastala v sodelovanju s Fakulteto za socialno delo Univerze v Ljubljani, Muzejem novejše in sodobne zgodovine Slovenije ter Slovensko akademijo znanosti in umetnosti.