Fernanda Prado Verčič, soustanoviteljica in direktorica Kranj Foto Festa, je na odprtju izpostavila, da je letošnji festival rekorden, saj so na javni razpis prejeli kar 1608 projektov 1239 fotografov z vsega sveta. Tako so v otvoritvenem tednu v Kranju gostili kar 18 od 23 sodelujočih fotografov, ki prišli z vseh koncev – iz Urugvaja, Mehike, Venezuele, Kostarike, Romunije, Nemčije, Bolivije, Finske, Italije, Avstrije, Bosne in Hercegovine ter Slovenije, mednarodno pestra pa je tudi udeležba kuratorjev in mentorjev.
Skozi fotografijo o mačizmu
Žirijo so letos poleg Fernande Prado Verčič sestavljale še Francesca Hummler, skrbnica skupnosti in kuratorka programa pri Der Greif, Jelena Janković, programska vodja Sarajevo Photography Festivala, Emmanuelle Halkin, neodvisna kuratorka in urednica, in Tereza Kozinc, fotografinja in sokuratorka Kranj Foto Festa. Žirantke so izbrale 13 projektov, od tega enega zmagovalca in 12 finalistov, ki so predstavljeni na različnih lokacijah v kranjskem mestnem jedru. Letošnja tema festivala je SOOČI SE * NASELI s podnaslovom Tukaj nič ne miruje. V svojih delih domači in tuji fotografi raziskujejo, kaj se zgodi, ko sveta ne sprejmemo kot zaključene zgodbe, temveč se z njegovimi podedovanimi, vsiljenimi in utišanimi resničnostmi soočimo ter jih poskušamo preoblikovati.
Tudi zmagovalka letošnjega javnega razpisa, bolivijska fotografinja Marisol Mendez, v nagrajenem projektu Padre skozi osebno družinsko zgodovino in feministično perspektivo raziskuje podedovane vzorce moškosti in mačizma v Latinski Ameriki. Prizori propadanja in erozije odslikavajo počasno razpadanje moške prevlade, katere ideali živijo naprej kot nekakšne prikazni preteklosti, ki nas v sedanjem trenutku še vedno preganjajo. Projekt s sopostavljanjem mehkobe s surovostjo in prisotnosti z odsotnostjo odpira prostor za razmislek, hkrati pa zastavlja vprašanje o tem, kaj sploh je moškost, pa tudi kaj bi še lahko postala. Kot je na otvoritvi razstave povedala nagrajenka, je vzorce moškosti in mačizma v njeni domovini zapaziti na vsakem koraku, tovrstne strukture pa so globoko zakoreninjene v tamkajšnjo družbo in se prenašajo iz generacije v generacijo. Žirijo je projekt prepričal predvsem s sposobnostjo, da intimno družinsko zgodbo preoblikuje v univerzalno pripoved o patriarhalnih strukturah, ki zaznamujejo različne kulture in generacije. Njena dela so na ogled v Galeriji Layerjeve hiše.
Poglobljen pogled
Fernanda Prado Verčič pojasnjuje, da dela, ki tvorijo šesto izdajo Kranj Foto Festa, izhajajo iz resničnih okoliščin, ki so jih fotografi podedovali ali so jim bile vsiljene, najsi gre za družinske zgodbe, politične strukture, prepričanja, begunstvo, nasilje, bolezen ali izključevanje. Namesto da bi naštete okoliščine sprejeli, so se izvili iz njihovega primeža. »Z njimi so se odločili nekaj narediti, aktivno jih spreminjajo, s tem pa spreminjajo tudi svoje dojemanje teh situacij. Prav vsak od predstavljenih projektov se z nečim sooča. Fotografi obnavljajo, na novo zapisujejo, popravljajo, se zoperstavljajo, prevprašujejo, okrevajo, se upirajo. Tukaj nič ne miruje,« dodaja.
Tudi letošnja vabljena fotografa po njenih besedah povezuje skupna tema migracij, predvsem pa vprašanje, kako fotografirati ljudi, katerih zgodbe so pogosto zreducirane na statistiko ali politični problem. »Jošt Franko ustvarja kolektivni prostor, kjer lahko begunci pripovedujejo svoje zgodbe. Alejandro Cegarra pa prikazuje obraze in zgodbe ljudi, ki so bili zreducirani na statistične številke,« pojasnjuje in ob tem izpostavlja še druge izbrane fotografe, ki po njenem mnenju niso zgolj nemi opazovalci sveta, pač pa si fotografijo prisvajajo od znotraj: znotraj družinskih zgodovin, političnih struktur, teles, skupnosti, spomina, žalovanja, obredov, mest, meja, institucij in odnosov.
Festivalska pestrost
Festival že vsa leta zaznamujejo pestro in sproščeno festivalsko druženje prvi teden po otvoritvi ter fotografije, ki za en mesec postanejo del mestne kulise. »Z umeščanjem fotografije v prostore, ki so del vsakdana ljudi, naredimo razstave dostopnejše in ustvarimo tesnejšo povezavo z obiskovalci, ki sicer morda ne bi obiskali galerij. Takšne zunanje in nekonvencionalne razstave so lahko prvi stik s fotografijo; vabilo, da se ustavimo, pogledamo in postanemo radovedni. Morda si bodo ljudje kasneje ogledali še razstave v zaprtih prostorih, morda pa tudi ne. In tudi to je povsem v redu,« pravi Fernanda Prado Verčič in ob tem izpostavlja, da danes bolj kot kadar koli prej potrebujemo vizualno pismenost in pismenost na področju podob v šolah, na univerzah in med širšo javnostjo: »Naučiti se moramo brati podobe, jih preizpraševati in razumeti kontekst, v katerem nastajajo. Zame je to tudi pomembna vloga fotografskega festivala danes: ne le prikazovati fotografijo, temveč ustvarjati prostor, kjer lahko podobe opazujemo bolj natančno in razmišljamo o njihovem pomenu.«
Med dinamičnimi in zanimivimi otvoritvami ob začetku festivala je bila tudi otvoritev razstave kolektiva Študio. Šest članov – Bor Cvetko, Nik Erik Neubauer, Matic Pandel, Lucija Rosc, Anja Smaka in Jaka Teršek – je v Baru Zdravljica predstavilo razstavo Naslednja postaja: Bar Zdravljica, ki združuje fotografijo in glasbo. Razstavo so na odprtju z glasbo pospremili didžeji Eros, Matic in Bine Bone Bane. V Cafe galeriji Pungert je na ogled tudi razstava Generacija KFF mladih članov ekipe Kranj Foto Festa, ki predstavlja nove fotografske projekte, osebne poglede in eksperimentalne izraze.