Akademska slikarka, raziskovalka kibernetske kulture ter doktorica filozofije in teorije vizualne kulture Tanja Vujinović združuje VR- in AR- vmesnike že od leta 1997. Njen Avantgarden, nekakšna interaktivna celostna umetnina, ni zabavna igra, ampak način orientacije v tehnološki, ekološki in družbeni kompleksnosti. Pri tem se naslanja na filozofijo Viléma Flusserja, zlasti na njegovo razumevanje igranja in iger kot odziva na človekovo »vrženost« v svet. Sama pravi, da skozi igro skušamo spoznavati svet, eksperimentirati z realnostjo; iz igre nato v realnost potegnemo praktične izsledke in raziskave ter tako razvijemo novo realnost in identitete. Meja med realnim, digitalnim in združeno realnostjo se po njenem mnenju vedno bolj kaže tudi v sodobnem svetu. Vidi jo kot točko dojemanja aktualnega sveta.
Prebivalci na prebivalcih
Kurator razstave Jani Pirnat pravi, da umetnica ustvarja imerzivne virtualne svetove, ki združujejo tehno-organske estetike, igrive avatarje in postinternetni nadrealizem v živahna, hipernasičena okolja. Njena arhitektura, zvoki, videi in kiparske formacije ustvarjajo različna okolja – vrtove, klube, koncertna prizorišča, studie mode, igrišča, galerije in protolaboratorije, obiskujejo pa jih avatarji, na družbenih VR-platformah vpeti v kulturne dogodke in igre. Tanja Vujinović sicer s svojimi sintetičnimi svetovi gostuje po novomedijskih centrih po celem svetu. Na virtualnih igričarskih dogodkih in festivalih po svetu je tudi didžejka, VR-ovka ali dizajnerka, in to so dogodki z več tisoč, celo tri milijone ljudi.
»Futuristične podobe z raznimi programskimi orodji najprej sama nariše na skicirko, potem pa skice oblikuje znotraj virtualnega prostora. Na eni strani gre za vrt prihodnosti ali napredni vrt oziroma »avantgarden«, na drugi strani pa gre za prebivalce tega vrta, biome,« izpostavlja kurator. »Ta verzija razstave, Avantgarden 3.0, obsega najnovejša dela v sklopu cikla, umetnica pa je tokrat bolj osredotočena na prebivalce teh vrtov ter na prebivalce na prebivalcih teh vrtov. Govorimo lahko o digitalnih ekologijah, ki se vežejo znotraj digitalnega sveta, in pa seveda tudi ti digitalni prebivalci so neke vrste digitalna ekologija za razne prebivalce na njih. Kot imamo ljudje na sebi pršice, bakterije in podobne mikroorganizme.«
Digitalni svetovi so nedvomno bližji mlajši generaciji in so vzporednica dejanskemu življenju, recimo skozi socialne stike, eksperimente znotraj virtualnega sveta, ki potem dejansko vplivajo na fizični svet. »Nenazadnje smo tudi mi postavili njene digitalne svetove v klasično galerijo v smislu bele kocke, ki se je izkazala za nek vmesnik do virtualnega sveta. To vidim kot točko ustvarjanja, ki vedno bolj vpliva tudi na realno,« dodaja kurator Pirnat.
Študija avatarjev
Dobršen del razstave je nekakšna študija avatarjev, o katerih umetnica pravi: »Avatarji so kot nekakšne ikone, ki so naši zastopniki v tretji dimenziji, ki je internet, in ki je v samem bistvu nenavadna, nematerialna, pa vseeno v materiji bazirana snov, in s pomočjo teh ikon vstopamo v te začasne virtualne prostore, v katerih ustvarjamo lastna pravila, drugačne časovne dimenzije, in ko se te dimenzije potem zaprejo, gremo spet v kakšne druge svetove.«
Avatarji izhajajo iz njenih osebnih izkušenj bivanja v digitalnih prostorih, na platformah na spletu, kot so The Sims Online, VRChat, celo Second Life, ki je ena najstarejših platform. Vujinović: »Opazila sem, kako različni uporabniki formirajo svoj avatar iz že obstoječih karakterjev, kako jih modificirajo, kako nastajajo neke nove zgodbe in interakcije in se gradijo nove identitete. Ti svetovi se tudi zelo hitro spreminjajo, ker se tudi celotne platforme ves čas spreminjajo. Gre za materijo, ki je zelo nestabilna, kar je po eni strani dobro in zanimivo, po drugi pa vedno prihaja do izgube materiala in tudi vrednot. Teh virtualnih podob enostavno ni lahko arhivirati.«
Sama je ves čas zainteresirana za zgodovino ustvarjanja sintetičnih svetov in jo zelo zanima tudi materialnost. Navdih črpa tudi iz zgodovine umetnosti, zanimivi so ji kipi antične Grčije in Babilonije, »ker je bil to en velik korak v tridimenzionalni svet; ustvarjali so tridimenzionalna mitska, ritualna bitja, ki so bili kot nekakšni vmesniki; kot so tudi lutke in igrače vedno skozi zgodovino bile nekakšni vmesniki za vstop v mitične zgodbe, fantazme in utopijske svetove, ki so nam zelo potrebni.« Ne gre za neko utopijo, da bi človek pozabil, kje in kako živi, ampak si lahko zgradi konstrukt, s pomočjo po katerega bo načrtoval neko drugačno, boljšo prihodnost, meni umetnica. V tem smislu jo zanimajo ekologija, popularna kultura, zgodovina umetnosti in vsakdanje izkušnje ljudi, ki na spletu gradijo svetove, so kreativni, delijo kakovostne vsebine - kar je dobra plat tega, kar nam internet danes omogoča.
Pri ustvarjanju so vedno prisotne inspiracije, pravi umetnica, ki pa pridejo iz realnega, naravnega sveta. V vsakem njenem Avantgardnu je v središču voda, po kateri se vse formira in je inspiracija za biološke organizme. Eden takšnih na aktualni razstavi je organizem z enim očesom, ki je na eni strani simbol nadzora, na drugi pa lahko razmišljamo o odnosu z drugim bitjem. Ta inspiracija je potem prenesena tudi v video Hypermask, osrednjo projekcijo v galerijskem prostoru, kjer si digitalni avatarji sledijo v odmerjenem »loopu«. Po galeriji so dodane sedežne zofe, v katere so posedene lutke in igrače, ki so prišle »ven« iz digitalnega v fizični prostor. S tem se umetnica vrača k temam svojih zgodnejših del, kot je Supermono (2009–2010), kjer je izpostavila igrače in lutke kot ene najzgodnejših človeških vmesnikov empatije, skrbi in projekcije, ki služijo za vajo v odnosih s svetom. Na razstavi se je mogoče s pomočjo virtualnih očal še bolj poglobiti v umetničnin avantgardni vrt.