Zgolj umetnostni zgodovinar Saša Quinzi je na zamejski strani Slovenije opazil, razumel in predstavil pomen izjemnega dogodka: izida slovenske knjige o slikarju Zoranu Mušiču, ki so jo sami zase in za nas izdali italijanski založniki. Knjiga je samostojna publikacija na 288 straneh, natisnjena posebej še v italijanščini in angleščini. Zgledno oblikovana in odlično natisnjena knjiga je nasledek edine celostne slikarske razstave z deli umetnika Mušiča v sklopu evropske prestolnice kulture (EPK) 2025 v Gorici in Novi Gorici.
Vsi ambienti retrospektive
V knjigarne je izdelek prišel februarja letos. Opravičljiv razlog za zamudo je zadnji del knjige, v katerem so objavljene barvne podobe vseh ambientov retrospektive v palači Attems Petzenstein na kar štiridesetih straneh. Ohranjen je spomin na všečno in strokovno urejeno ter postavljeno razstavo. Tridelna retrospektiva je bila sestavljena iz rekonstruirane züriške sobe, poustvarjenega ambienta slikarjevega ateljeja in kronološkega pregleda z več kot 130 deli. Med izbranimi podobami je bilo le nekaj del na papir. Prvič so bili javno razstavljeni poslikano pohištvo, več keramičnih krožnikov in za raziskovalce izjemne tri poskusne Mušičeve vezenine iz let 1950 in 1952 za ladjo Augustus. V elitnem nadstropju palače so dodali sobo z dokumentarnim filmom in prostor s kronološkim pregledom.
Avtorji so že ob odprtju izdali manjši katalog – album v obeh obmejnih jezikih z vodilnim besedilom Raffaelle Sgubin in sedmimi citiranimi slikarjevimi izjavami. Dodali so posebno brošuro o poslikavi vile v Švici. Spremljevalne likovne razstave EPK v Sloveniji (Z. Mušič, V. Makuc, B. Kalin) niso imele spremljevalnih brošur ali katalogov.
Nova monografija je nadgradnja retrospektive. Ima izbrano avtorsko besedilo Daniele Ferretti, ki sodeluje pri Mušičevih razstavah že od leta 1985, ter serijo besedil sorodnikov slikarjevega svaka Paola Cadorina, pobudnika reševanja Mušičevih züriških poslikav. Podpisane so P. Simonetta Cadorin, Monique Veillon Cadorin in Marcella Ciarnelli. Delo in presežke zaslužnih restavratorjev-konservatorjev je opisal Diego Bianchi. Kakor je zapisano v knjigi, jim je z veliko raznolikega znanja, potrpežljivosti in organiziranosti uspelo rešiti tehnično šibko, likovno pa izjemno celoto značilnih slikarjevih beneških motivov iz petdesetih let. Ustvarili so prenosni kontejner, v katerem je znova zaživel poslikan ambient sten, stropa in dodatkov, od zaves do prta na mizi.
Iz beneškega ateljeja
V knjigi podobno, kakor je na razstavi, osupne poustvarjen ambient zadnjega beneškega ateljeja z nekaj dodatki iz Pariza. Čeprav ni v njem slikarjeve knjižnice in pisalne mize, so originalno poslikano pohištvo, slikarska stojala, nedokončane slike, materiali in orodja izjemno gradivo za bodoče raziskave. Bolj uveljavljen je reproduciran kronološki niz slik in risb, od najstarejših iz Španije in Brd do serije Nismo poslednji in poznih avtoportretov. Med vrhunci so v knjigi reprodukcije osmih risb iz Dachaua.
Uredniki so izbrali besedila dveh Mušičevih dolgoletnih prijateljev in promotorjev Jeana Claira ter Michaela Peppiatta, Francoza in Angleža. Dodan je samostojen članek slovenskega avtorja. Za Slovenijo so sveži prvič prevedeni trije intervjuji Peppiatta; kljub nekaj napakam v biografiji in okornostim prevoda je to velik dosežek. Podoben je tekoče zapisan življenjepis, v katerem ponavljajo zastarele biografske podatke Paola Rizza, kar je pogosta napaka različnih piscev.
Jedro slikovnega bloka je nadgrajeno z iskricami uglednih avtorjev, večinoma Italijanov, ki so od leta 1949 do 2000 pisali o Mušiču. Pier Antonio Quarantotti Gambini, Sergio Solmi, Marilena Pasquali, Giuseppe Mazzariol, Giuseppe Marchiori, Willem Sandberg in Roberto Tassi. Za tisk omenjenega albuma in monografije v treh jezikih so poskrbeli v Antiga edizioni, kjer že več kot tri desetletja tiskajo izbrane kataloge in knjige tudi o Mušiču. Brez dvoma je nova monografija kot celota odlično dopolnilo knjige, ki jo je umetniku in akademiku posvetila slovenska SAZU leta 2012.