V dveh belvederskih kontejnerjih, ki sta del rezidenčnega programa laboratorija Heka, se odpira raziskovalna instalacija Beneath the Mirror Waves, katerga avtorji so Luka Murovec, Marko Vivoda in Luka Frelih. S svojim izhodiščem v Koprskem zalivu preizprašujejo vpliv podvodnega hrupa na atlantske ostrige in širše spremembe v obmorskem okolju. V prvem kontejnerju obiskovalec skozi tresljaje prirejenega ležišča in zvoke motorjev ladij dobesedno občuti stres morskih organizmov, medtem ko hologramske ostrige odpirajo in zapirajo svoje lupine v ritmu decibelov. Delo natančno uravnoteži znanstveno opazovanje z dokumentarno-poetičnim nagovorom – vzpostavlja prostor, kjer ekologija postane fizična in čutna izkušnja. Drugi kontejner, kjer kolektiv Hypercomf (Paola Palavidi in Ioannis Karathomas) v projektu Sediment Lab prenašajo rezultate raziskave v estetsko formo (odlitke sedimentov in organskih usedlin kot potencialne pigmente za slikarstvo), pa deluje bolj kot zanimiv eksperiment kot pa afektivna umetnina. Kljub očitni ekološki zavesti gledalec tu ne vstopi v resonanco – morda zato, ker kemijski postopki ne dopuščajo dovolj imaginacije.
Osrednje prizorišče v Mestni loži se začne z video igrico Sare Brezavšek in Dorijana Šiška, ki nagrajuje etične odločitve igralca in ga vodi do avatarja. A z vso svojo interaktivnostjo ostaja delo z nezanimivo grafiko in površno dramaturgijo bolj v funkciji popularizacije umetnostnega prostora kot poglobljene refleksije etike digitalnega sveta. Zanimivejša je Eolska harfa kolektiva Plateauresidue, ki proizvaja zvoke ob vetru, a tudi ta ambientalni objekt le bežno nakaže stik med naravo in človekom, ne da bi se zasidral v misel. Dolgotrajna raziskava Špele Petrić o »govoru fikusa«, kjer umetnica že več let prevaja listne režnje rastline v človeški jezik, se v tej fazi kaže kot pojemajoči proces – fascinanten v svoji vztrajnosti, a konceptualno izpraznjen, saj nekaj izgovorjenih besed ne more več nositi prvotne teže biotehnološke poezije. Maja Smrekar, tokrat z golim avtoportretom in kiborg-protezno napeljavo, prav tako ostaja ujetnica že videne estetike posthumanizma; vizualno močna, a brez novega sporočila. Izjema, ki pretrese, je video-manifest Ne umetni inteligenci Sanele Jahić – delo, ki ga poznamo že s Trienala U3, a tu učinkuje zgoščeno in aktualno: lucidna kritika algoritmične kontrole in poziv k aktivizmu v času, ko je umetnost pogosto kooptirana v tehnološki kapitalizem.
Poseben del razstave zasedajo projekti študentov vizualnih umetnosti in oblikovanja Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, ki v palači Gravisi-Buttorai predstavljajo tri dela pod skupnim naslovom Smrt interneta, ustvarjena s podporo laboratorija Heka. V prvem delu s preobiljem vizualnih podatkov poskušajo razkriti skrito sporočilo o »varnem depozitoriju« naših datotek, a se prav zaradi nasičenosti izmuzne jasnosti – kar je morda tudi njegova poanta. Interaktivna molilnica, ki za dostop zahteva prstni odtis, obiskovalca sooča z dvoumnostjo »božje« umetne inteligence: namesto odrešitve prejme algoritmično resnico. In končno dinozaverček brez interneta, ikonična figura našega vsakdana, humoristično odigra svojo izgubljenost v svetu brez povezave – ironično nas spomni, da tudi izpad omrežja lahko sproži eksistencialno tesnobo.
Letošnji IZIS se izteče kot festival, ki se pogumno giblje med raziskavo, poezijo in digitalno satiro, a pri tem izgubi nekaj umetniške napetosti, ki jo je nekoč nosil kot prostor eksperimenta. Kljub temu pa Konec sporočila odpira nujno vprašanje: ali sploh še vemo, kdaj se umetnost konča in komunikacija začne?
