Slovenski ilustrator Mitja Bokun je vajen ustvarjanja pred občinstvom. Risal je na prestižnih dogodkih, v zakulisju londonskega tedna mode, portretiral mnoge znane obraze in sodeloval z velikimi svetovnimi blagovnimi znamkami. Nedavno pa se je odzval nekoliko drugačnemu povabilu: v hotelu Falkensteiner Hotel & Spa Jesolo je med 19. in 25. oktobrom sodeloval na umetniški rezidenci, ki je hotelskim gostom omogočila, da so od blizu spremljali nastajanje umetniškega dela. Namesto v miru ateljeja je ustvarjal v skupnih prostorih hotela, kjer so se gostje ustavljali, ga spraševali o njegovem delu, občudovali risbe in se z njim tudi fotografirali.
»Ko sem dobil povabilo, sem bil res vesel. Mogoče sem nekoliko drugačen od večine umetnikov, saj obožujem ustvarjanje pred ljudmi. Všeč mi je, ko me opazujejo, sprašujejo, jaz pa medtem rišem in se pogovarjam,« pripoveduje Bokun, ki je vajen tudi dogodkov s petsto in več udeleženci. Priznava, da tokratna rezidenca ni bila povsem običajna, saj ni imel popolne ustvarjalne svobode, toda to mu povsem ustreza. »Gre za nekakšno kontrolirano improvizacijo. Nikoli se nisem imel za slikarja, ampak za ilustratorja, zato mi je takšen način dela pisan na kožo.«
Osrednji motiv njegovega ustvarjanja v Jesolu je bil sokol, simbol omenjene hotelske verige. Želel ga je upodobiti v drži, ki bi bila podobna tisti na logotipu, a je hotel dodati tudi svojo umetniško interpretacijo. Realistično podobo je zato povezal z abstraktnim ozadjem in grafičnimi elementi, ki se ujemajo s sodobno arhitekturo hotela. Sokol mu simbolizira hitrost, osredotočenost in svobodo gibanja. »Nisem želel narediti zgolj povečanega logotipa, ampak sliko, ki bi si jo človek z veseljem obesil na steno,« še pojasnjuje. Odzivi gostov so ga razveselili: nekateri so pregledovali tudi njegove druge ilustracije, izbirali najljubše in se zatem fotografirali ob nastajajočem delu, ki je bilo namenjeno prodaji v dobrodelne namene.
Odpoved je spremenila vse
Bokunova pot v svet umetnosti je vse prej kot običajna. Po izobrazbi je strojnik, pozneje je študiral informatiko in logistiko ter delal v informacijskih tehnologijah. Imel je redno službo, družino, majhne otroke in kredit za hišo. Nato se mu je ponudila priložnost, ki je njegovo življenje obrnila na glavo.
»Poklical me je prijatelj s facebooka, ki je organiziral modne revije za Vivienne Westwood, in mi rekel, naj pridem v London in prinesem svoje risbe in pribor za risanje. Pa sem šel,« se spominja. Obisk ga je pripeljal v zakulisje modne revije Vivienne Westwood, ene najvplivnejših britanskih modnih oblikovalk. Zanj je bilo to še posebno čustveno doživetje, saj je odraščal ob punku in glasbi skupine Sex Pistols. Srečanje z oblikovalko, ki je zaznamovala punkovsko estetiko, je bilo skoraj nepredstavljivo.
Ko se je vrnil iz Londona, ga je čakala odpoved. Toda namesto obupa je začutil olajšanje. »Rekel sem si: Hvala bogu! Sam si namreč nikoli ne bi upal dati odpovedi. Preveč me je bilo strah.« Danes svojo nekdanjo službo opisuje kot zlato kletko. »Predstavljajte si, da pri 35 letih z majhnimi otroki in kreditom za hišo rečete, da boste postali modni ilustrator. Ljudje vas pogledajo, kot da ste malo nori,« pripoveduje v smehu.
Vrsta nenavadnih srečanj
Toda tveganje se je obrestovalo. Njegove ilustracije so ga popeljale v London, Milano, New York in Šanghaj. Za znano japonsko kozmetično podjetje Shiseido je med drugim ustvaril ročno risano animacijo za predstavitev seruma na kitajskem trgu. Nastali so tudi posebej ilustrirani izdelki in embalaža za predstavitveni dogodek v Šanghaju.
Posebno poglavje njegove kariere je New York, kjer je imel agenta in bil solastnik in sourednik lastne revije. Po zaslugi stilistke, ki je sodelovala s Heleno Christensen, je ta za njihovo revijo pozirala, pozneje pa je bila tudi njihova hišna fotografinja. Za naslovnico so fotografirali še igralko Brooke Shields, intervjuvali Miltona Glaserja in Rose McGowan ter sodelovali z Bryanom Adamsom in mnogimi drugimi. »Ko danes pomislim na vse to, se mi zdi skoraj neverjetno. Kot da bi bilo neko drugo življenje,« pravi. Spominja se predstavitve revije v newyorškem hotelu Tribeca, kjer je bila gostja Helena Christensen, za glasbo je skrbel legendarni fotograf Mick Rock, postregli pa so znamenite kolačke iz pekarne Magnolia Bakery. Še posebno zabaven je njegov spomin na srečanje z Brooke Shields. »Sedel sem nasproti nje in sploh nisem vedel, kaj naj jo vprašam. Malo čudno bi bilo, če bi ji rekel, kako dobra je bila v Modri laguni,« se nasmehne.
Med nenavadne zgodbe sodi tudi portret modne ikone Else Peretti, ki ga je zanjo kot božično darilo naročil modni oblikovalec Ralph Rucci. »In potem doma gledaš film o Halstonu, v katerem nastopa Elsa Peretti, in si misliš: Neverjetno, jaz sem zanjo nekoč naredil njen portret.«
Z nogami trdno na tleh
Bokun je svoje izkušnje prenašal tudi na mlade ustvarjalce, med drugim kot gostujoči predavatelj na slovitem milanskem Istitutu Marangoni. Nad novo generacijo je navdušen. »Mladi danes res obvladajo. Imajo dostop do znanja, o katerem smo mi lahko samo sanjali. Ko sem odraščal, ni bilo interneta. Če si želel kaj izvedeti, si moral v knjižnico.«
Vseeno pa opozarja, da tehnično znanje še ne naredi umetnika. »Predvsem je pomembno, kaj želiš s svojim delom povedati.« Mlade spodbuja tudi k večji drznosti, saj opaža, da mnogi predolgo čakajo na popoln portfelj in reference, namesto da bi sami poiskali priložnost.
Čeprav sodeluje z mednarodnimi naročniki, ostaja tesno povezan z domačim Kranjem. Ustvaril je mural človeške ribice pri vhodu v kranjske rove, sodeluje pri lokalnih umetniških projektih in vodi ustvarjalne delavnice za otroke ter mladostnike. V kranjski knjižnici je z mladimi sodeloval tudi pri poslikavi klopi, namenjenih javni uporabi. »Lahko imaš agenta v New Yorku, delaš z znanimi ljudmi in sodeluješ pri velikih projektih, vendar moraš ostati prizemljen. Z vsakomer moraš znati normalno sodelovati,« poudarja.