V Galeriji Y na Trubarjevi cesti v Ljubljani se mlada umetnica Katarina Snoj predstavlja s samostojno razstavo, ki nosi naslov Poskus o šumu. Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani je zaključila prvo stopnjo študija slikarstva, sedaj pa se veseli nadaljevanja študijske poti na Švedskem. Kuratorko Kristino Ferk je prepričala s svojo tehniko, ki je po mnenju slednje izjemno zanimiva. »Mislim, da je zelo pomembno mladim umetnikom pomagati z vstopom na trg, saj je to izjemno zahtevno. Katarinina tehnika pa je zanimiva zlasti zato, ker ustvarja s tkanino. Barve, ki jih uporablja, so po eni strani agresivne, po drugi pa zelo subtilne. Veliko njenih del razkriva ogrodje oziroma podokvir, čez katerega običajno napne tkanino, ki se imenuje voal, in nanjo potem nanaša barvo,« razloži kuratorka. Srž razstave je avtoričina aluzija na trenutno stanje našega sveta – na hrup, tišino in šum. Kristina Ferk pojasni: »Vsa njena dela izpričujejo svet, v katerem živimo. Danes smo priča najrazličnejšim kataklizmam, od vojn, političnih napetosti, okoljskih kriz do tega, da smo konstantno vse bolj napeti. Pomemben element sodobnosti je tudi prenasičenost. Nenehno smo bombardirani z novicami, piskanjem telefonov in marketinškimi strategijami. Nasploh premalo govorimo tudi o zvočni onesnaženosti okolja. To je svet, znotraj katerega ustvarja Katarina Snoj.«
Skozi prosojnost tkanine
V Galeriji Y bo razstava Poskus o šumu na ogled do 22. avgusta. Umetnica Katarina Snoj pove, da se je v ustvarjalnem procesu osredotočila predvsem na družbeni oziroma kulturni šum, ki pri posamezniku ustvarja stanje nekakšnega tihega nelagodja, kot pravi sama. »Šum dojemam kot dejavnik sodobnosti, ki deluje latentno, pa vendar vseprisotno in s tem obremenjujoče. Vzporednico vlečem z rezistenco, ki jo čutimo mi sami ob doživljanju hrupa v svetu, in po drugi strani tudi z rezistenco, ki jo opažam pri delu z neslikarskim materialom oziroma pri kombiniranju tega materiala z drugimi, konvencionalnejšimi slikarskimi materiali. Zarisati poskušam paralelno logiko sodobnosti, in sicer prek slikarskega procesa in končne podobe.«
Delo s tkanino je specifično, saj je tkanina neslikarski material, pri čemer se slikanje izkazuje za precej drugačno, kot je slikanje na tradicionalno laneno ali bombažno platno, razloži umetnica: »Nanosi barve deformirajo površino prek različnih artikulacij, kot so akumuliranje, interference in vizualni šum. Ta se pojavi ob nalaganju več plasti tkanin druge na drugo, kar ustvarja učinek nove, torej tretje ali četrte površine. Prosojna narava tkanine tako razpira neko dvojnost: hkrati zakriva in razkriva, kot da bi gledalcu umikala podobo in to, kar je snovno.«
Odvisno, kako pogledaš
Izkazalo se je, da je tkanina v odnosu do gledalca veliko manj statična, kot je slikarsko delo v klasičnem okvirju. Dela Katarine Snoj namreč nagovarjajo različno, odvisno od tega, v katerem zornem kotu stojimo, slike same pa so na prvi pogled zelo subtilne. »Glede na to, da se površina nekako zapira, ko slike opazujemo od strani – postaja bolj motna, kot če jih gledamo en face, ko je površina prosojna – delujejo tudi nekako zadržano. Slikarski medij sam po sebi ostaja 'tih'. Ta tišina morda glede na hrupen čas, v katerem bivamo, deluje blagodejno. Gledalec se, če želi, lahko približa sliki, ta pa ga nagovarja precej bolj posredno, kot smo tega vajeni v elektronskih in tudi tiskanih medijih, na spletnih portalih, radiu, televiziji ipd., kjer se zdi, da informacije bolj dosegajo nas kot mi njih. Izpostavila bi še izpust motiva, prek katerega kot gledalci ponavadi vstopamo v slikarsko podobo. V seriji Poskus o šumu se slike ne opirajo na zunanjega referenta, ki bi do neke mere razlagal podobo, temveč imajo samonanašalni značaj: izpostavljajo sebi lastne mehanizme obstajanja in ustvarjanja posredne relacije z gledalcem,« še pove avtorica razstave. Tisti, ki bi želeli njeno razumevanje sveta v kontekstu njene umetniške prakse razumeti bolj poglobljeno, se lahko udeležijo vodstva, ki bo potekalo 19. avgusta ob 17. uri v Galeriji Y.
