Generacija za generacijo starejših slovenskih likovnih umetnikov doživlja usodo zapostavljanja. Nujno je predstavljanje mlajših, vendar je agresivno ponujanje vedno novih in prepogosto eksperimentalnih tako imenovanih vizualnih ustvarjalcev neredko generacijsko ali regionalno podprta propaganda. Na drugi strani naivno čakamo na dolgoročno usmerjeno politiko celostnih retrospektiv uveljavljenih umetnikov. Moderna galerija je zamudila stoletnici Karla Zelenka in Stojana Batiča, devetdesetletnici Andreja Jemca in Valentina Omana; popis ustvarjalnih sedemdeset- in osemdesetletnikov bi presegel obseg enega članka.
Nujno je, da prestolnica in Maribor spremljata tekočo likovno produkcijo in širše evropske trende. Toda ob obstoječi zbirki avtomobilov v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri se zdi, da je postavljanje Volkswagnovega hrošča na streho v Moderni galeriji, praznega Citroenovega kombija v Cukrarno in fička v ljubljanski Mestni muzej vendarle preveč avtomobilov ob polnih parkiriščih po Ljubljani in na ploščadih protokolarnih gradov.
Položaj z nekaj le na prvi pogled konservativnimi kronološkimi razstavami, ki upoštevajo opuse posameznih domačih likovnikov ob okroglih jubilejih, rešujeta pretežno Galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki in Galerija Prešernovih nagrajencev v Kranju. Pogrešamo razstave, kakršna je bila večplastna Na robu v zasnovi Marka Jenka ali razstava o Neodvisnih. Sedem mesecev razstave Gregorja Peruška v Moderni galeriji (torej bistveno več, kakor je bilo odmerjeno retrospektivama Zorana Mušiča in Gabrijela Stupice) je pretirano.
Izbor tudi za sladokusce
Stojan Batič (1925–2015) je bil star manj kot leto dni, ko je imel Srečko Kosovel v Trbovljah predavanje Umetnost in proletarec. Duhovnost samosvoje ustvarjalnosti je ostala v rudarskih globelih. Batič ima v trenutnih razmerah nekaj sreče, ker se z njim ukvarjajo v Zasavju, ob tem ima dostojen spominski atelje tudi v Švicariji v Tivoliju ter razsejane javne spomenike v Ljubljani, v rudarskih krajih in drugod, vse do zamejstva.
V Kranju so začetek jeseni zaznamovali z odprtjem sveže razstave Stojan Batič – 100 let v tamkajšnji Galeriji Prešernovih nagrajencev (na ogled bo do 20. novembra). Delikatni prostori srednjeveške hiše so avtorjem omogočili postavitev osnutkov javnih kipov v pritličju, lignitnih rudarskih oblik v eni od sobic v nadstropju, v temnem kabinetu pa dveh izjemnih steklenih abstraktnih vrhuncev Batičevih izumov. Poseben prostor ima žlahtna mala figuralna plastika, kjer se kipar sprehaja od Martina Krpana do snubitve Barbare Celjske. Za sladokusce je dodan izbor avtorjevih risb s skoraj matissovsko linijo in liričnim senčenjem.
Ciklusi svetovne mitologije obsegajo zamišljene podobe Gilgameša ali Tarasa Buljbe, v katerem je mogoče sled Džingiskana ali pa gre za preprosto izvrstno materializacijo bronastega jezdeca na živahnem konju. Čeprav so kipi majhni, vsak izžareva energijo in monumentalnost, smisel za kompaktnost in raznolike grafizme površin. Obsežno je poglavje antičnih junakov, posebno razstavo bi jim mogli posvetiti v obdobju filmskega obujanja Odiseje. Batič natančno pozna zgodbe, ki segajo od Zevsa in Lede do njenih otrok, zlasti Klitajmnestre in prelepe Helene, ter Argonavtov, Medeje ali pevca Orfeja. Žal med nami ni več pesniško navdahnjenega dr. Jožeta Kastelica, da bi ponovil nagovor za odprtje razstave Batičevih figurin.
Razstavo spremlja zloženka z uvodom Marka Arneža in kustosinje Katarine Rus Krušelj, podlaga zanjo pa je bila tudi predhodna razstava v Trbovljah s katalogom, ki ga je ob Katarini Rus Krušelj podpisal Boris Beja. Ta je napisal zgledno poglavje o Batičevih javnih kipih. Kranjska razstava dodatno opominja na optimizem Batičevih bronastih javnih plastik: vodni curki ob kipu v Velenju, Balet v Tivoliju, vrtljivi ples Urške in Povodnega moža ter fontana ob Komenskega ulici v Ljubljani žarijo energijo sami zase in za nas.