Razstava Dušan Jovanović – kulturni terorist, ki jo bodo odprli nocoj ob 20. uri v prvem preddverju Cankarjevega doma, je sploh prva pregledna razstava o življenju in delu tega ključnega gledališkega ustvarjalca znotraj slovenskega – ter tudi nekdanjega jugoslovanskega – prostora druge polovice 20. stoletja. Kot napovedujejo, bo postavitev, ki sta jo pripravila Slovenski gledališki inštitut in Cankarjev dom, predstavila vso večplastnost Jovanovićevega ustvarjalnega opusa ter ga povezala s ključnimi poglavji iz življenja tega znamenitega dramatika in režiserja, odgovorila pa bo tudi na vprašanje, zakaj ga je Josip Vidmar nekoč umestil med »kulturne teroriste«.
Dušan Jovanović je bil rojen leta 1939, tik pred drugo svetovno vojno, v družino z grškimi, nemškimi, hrvaškimi in srbskimi koreninami. Zgodnje otroštvo je preživel v Skopju in Beogradu, v začetku 50. let minulega stoletja pa se je z očetom preselil v Slovenijo. Sem je prišel od zunaj, kot tujec, ki pa je pozneje, po študiju angleščine in francoščine ter nato še režije, postal gledališki reformator in drzen dramatik; z nenehnim iskanjem novih načinov uprizarjanja in intelektualnim izzivanjem je tukajšnje gledališko okolje najprej zaznamoval v Študentskem aktualnem gledališču, pozneje tudi v Eksperimentalnem gledališču Glej in Gledališču Pupilije Ferkeverk, največji pečat pa je nedvomno pustil v Slovenskem mladinskem gledališču, ki ga je vodil med letoma 1978 in 1985. Režiral je tudi v Srbiji, na Hrvaškem, v Bosni ter v tujini.
Med osebnim in političnim
Od vsega začetka so vzporedno z gledališkimi režijami nastajale tudi njegove drame – zgodnja absurdna drama Norci je bila uvrščena na repertoar Odra 57, enega prvih povojnih eksperimentalnih gledališč pri nas, vendar je bila zaradi njegove ukinitve krstno uprizorjena šele leta po nastanku v SLG Celje. Z dramo Znamke, nakar še Emilija je uveljavil eksperimentalno gledališko pisavo, kmalu zatem pa v besedilu Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka z eksperimentom tudi obračunal. Ob koncu 70. let je postavil temelje sodobni politični dramatiki z igrama Osvoboditev Skopja in Karamazovi, ki pa sta bili hkrati krvavo osebni. Odpiral je tabuizirane teme ter s svojimi predstavami polnil dvorane po vsem svetu.
Dušan Jovanović je bil sicer vsestranski intelektualec, ki je začel gledališko delovanje najprej dopolnjevati z eseji o družbeni stvarnosti, se že v 90. letih uveljavil kot kolumnist, pozneje pa pisal še pesmi in prozo; dolgo je deloval tudi kot profesor na AGRFT. Postavitev, katere avtorji so Matic Kocijančič, Gašper Troha in Primož Jesenko, bo zato odprla pogled na vse različne plati njegovega delovanja – posvetila se bo njegovemu režiserskemu opusu in pri tem posebej izpostavila fenomen predstave Osvoboditev Skopja, se ozrla na vzpon Slovenskega mladinskega gledališča v 80. letih ter predstavila tudi njegova dramska besedila in širše publicistično delovanje, prek pričevanj študentov pa bo prikazala njegov vpliv na mlajše generacije. Ob tem bo Jovanovićev duh, zaznamovan s provokativnostjo, inovativnostjo in strastjo, poskušala ujeti tudi s pomočjo vrste spremljevalnih vsebin, od različnih javnih vodstev pa do pogovorov in predavanj.
