Bel galerijski prostor z arhaičnimi oboki je že sam po sebi kontemplativen, trenutno umeščena dela sedmih slovenskih vizualnih umetnic, ki so med seboj v nekakšnem odprtem dialogu, pa to atmosfero še zgostijo.
Zaton generičnih podob?
»Za razstavo izključno ženskih umetnic sem se odločil, ker v šestnajstih letih, odkar vodim galerijo, še nisem naredil skupinske razstave samo z ženskimi ustvarjalkami – in to mi je bilo v izziv,« pravi kustos razstave Arne Brejc. Vedel je, da bo s takšno razstavo skoraj zagotovo trčil ob vprašanje feminizma, »kar pa me ni zanimalo, v resnici me je bolj zanimala vizualna moč posameznih umetnin. Poleg tega druge galerije in muzeji že pokrivajo te vsebine s svojim razstavnim programom. Hkrati vem, da v slovenskem prostoru obstajajo zelo močne avtorske poetike posameznih ženskih ustvarjalk. Hotel sem jih 'potegniti skupaj' ter videti, kaj se zgodi likovno in vsebinsko. To so zelo različna dela, tako vsebinsko, likovno kot materialno: razstavljamo video, objekte, fotografijo, prostorske postavitve, imamo tudi klasično slikarstvo, figuraliko, abstrakcijo.«
Izbiral je med umetnicami, s katerimi je že sodeloval, in dela, ki so zdaj na razstavi, so ga že v preteklosti nagovorila. Po Brejčevem mnenju pomenijo tudi nekakšen (radikalni) prelom v njihovem ustvarjanju. »Ravno ta drugačnost, individualni avtorski talent se mi je zdel najbolj dragocen in pomemben element grajenja te razstave.«
Ugotavlja, da smo danes preplavljeni z digitalnimi podobami, ter meni, da bo človeštvo v nekem trenutku v prihodnosti zanimalo in cenilo prav ta individualni, avtorski izraz. »V prihodnosti nas torej ne bo več vznemirjala popolnost digitalno ustvarjenih generičnih, sintetičnih podob, ki nas za zdaj še fascinira, ampak to, v čem se bomo ljudje, človeštvo še razlikovali od vsega drugega. Upam le, da umetna inteligenca ne bo razvila individualne človeške kreativnosti,« razmišlja.
Galerijski prostor soočenja
Razstava se začne z vizualno kompozicijo Imaginarni skirmioni (2023) umetnice Uršule Berlot, postavljeno v stanje lebdenja med materialnim in projiciranim, med telesom in svetlobo, vse pa je podkrepljeno z ambientalnimi zvoki. Umetnica je že v preteklosti ustvarjala povezave med umetniško abstrakcijo in tehnološko/mikroznanostjo, v tem projektu pa se je prvič poigrala s fluorescenčno barvitostjo. Različne ožarjene forme, ki utripajo, dopolnjuje še video, in ravno ta instalacija lahko po Brejčevem mnenju predstavlja prelom za njeno nadaljnje delo.
Kar sledi v drugem prostoru galerije, po besedah kustosa ni nadaljevanje, ampak soočenje med umetnicami. Kurator se je odločil, da je pri vsaki avtorici izbral delo ali dve, ki odseva(ta) dvojnost, kar pomeni, da so vsa dela sestavljena iz dveh delov, bodisi gre za diptih ali pa imajo v drugem delu neki odzven. Na sliki Prehod (1992), ki jo je ustvarila Metka Krašovec (edina pokojna med avtoricami), sta recimo podvojena obraza. Ker pa je nemogoče ustvariti identično kopijo česar koli, so ravno te »napake« kustosa še posebno zanimale. Po njegovem mnenju nobena umetnina ni nikoli dokončna, vedno ostaja še nekaj odprtega. Nekaj, kar sili umetnike, da se vedno znova lotijo naslednje umetnine in še naslednje. Izbral je razmeroma radikalna dela avtoric, kar se recimo vidi pri sliki iridescentnih odsevov Ksenije Čerče z naslovom Nikoli in tudi takrat ne (2022–2023). S tem delom je šla najdlje v lastnem konceptualnem slikarskem minimalizmu.
Slika z objektom Neje Zorzut z naslovom Adheziv (2019) se mu je zdela zanimiva, ker umetnica primarno izhaja iz slikarstva. Iz slik je postopoma svoj fokus v celoti prenesla na objekte. Na razstavi pa je delo, ki priča o začetku te tranzicije, kjer je slika še vedno dominanta, objekt pa se ji še podreja, kar se že v naslednjem njenem delu obrne in v vsakem naslednjem delu potem slika vedno bolj izginja – dokler v nekem trenutku povsem ne izgine. Pri dveh slikah Nine Čelhar z naslovom Soba (2019) pa se mu je zdelo zanimivo, kako umetnica na skoraj nevidni površini lesa izpostavi vprašanje, kaj sploh vidimo in kaj se nas še dotakne, ko nam vse tako rekoč izginja pred očmi. S tem delom je svojo »arhitekturo« najbolj približala abstraktni formi.
Duba Sambolec je edina umetnica, s katero v preteklosti še ni sodeloval, čeprav jo pozna že vrsto let. »Ko gledam to njeno instalacijo Dreams collision (2021–2024), sem presenečen, kako mladostno, vizualno svobodno deluje. Prvič jo je predstavila leta 2024 na trienalu slovenske sodobne umetnosti U3 v Moderni galeriji. Pri tem delu gre za prelom v smislu upora proti vsakokratnim okostenelim kanonom v umetnosti. Vemo, da je bila Duba vedno upornica in da je vedno šla proti toku, in tudi ta umetnina sledi tej drži. Gre za njene mladostne spomine, kot je povedala sama, ki se v tem objektu zgostijo. Kot nekakšne 'sanje, ki jih ne pozabiš', kar je pozneje tudi meni dalo navdih za naslov razstave,« je povedal Brejc.
Skupni vizualni moment vseh razstavljenih del je po mnenju Arneta Brejca neka fluidnost, kot so tudi sanje fluidne. Le eno od dveh del Nataše Segulin ima morda nekoliko feminističen pridih, in sicer skozi fotografijo, na katero je ujela Mošejo Rustema Paše v Carigradu leta 2025 (vedno vsak izbrani motiv fotografira samo enkrat), natančneje pas padajoče svetlobe, ki z zaveso v molilnici ločuje prostor za ženske od prostora za moške.