Zvočna sled nevidne hiše temelji na malo znani epizodi evropske zgodovine: začasni leseni džamiji, ki jo je leta 1917 postavila avstro-ogrska vojska v Logu pod Mangartom blizu slovenske severozahodne meje. Namenjena je bila bošnjaškim vojakom, ki so se med prvo svetovno vojno borili na soški fronti, delovala pa je kot del vojaške infrastrukture cesarstva. Po vojni je zgradba izginila, ostalo je le nekaj fotografij, v pokrajini pa do nedavnega nobenih sledi.
Džamijo, katere temelje so nedavno odkrili z arheološkimi izkopavanji in ki je bila lani uradno vpisana v register nepremične kulturne dediščine Slovenije kot spominsko območje, je skupina Nonument Group, ki jo sestavljajo Neja Tomšič, Martin Bricelj Baraga, Nika Grabar in Miloš Kosec, interpretirala kot »nonument« – kot kraj s pomenom, ki se je spremenil zaradi družbenopolitičnih sprememb. V tem primeru je to nevidna zgradba, katere odsotnost glasno govori o političnih, verskih in teritorialnih zgodovinah.
Pri tem raziskuje, kako je (bila) religija mobilizirana v službo vojne, propagande in moči, ter obenem sledi spreminjajočim se identitetam evropskih muslimanskih skupnosti v 20. in 21. stoletju. Z Zvočno sledjo nevidne hiše bo slovenski paviljon ponudil kontemplativen prostor, ki povezuje preteklost in sedanjost ter zastavlja pereča vprašanja o prepletenosti religije, moči in konfliktov v svetu, so sporočili iz Moderne galerije, od koder prihaja tudi komisarka slovenske predstavitve na bienalu Martina Vovk. Kustosinja projekta je Nataša Petrešin Bachelez, kot znanstvena sodelavka sodeluje Anja Zalta.
Zvočna kultura
Kot še piše v sporočilu, je paviljon zasnovan kot zvočna skulptura, v kateri slišna zgodba lebdi nad navidezno praznim prostorom, ki spominja na ruševino, sestavljeno iz ostankov paviljonov z zadnjega arhitekturnega bienala. Polje gradbenih ostalin raziskuje naravo arhitekture, ki prehaja v ruševine in pri tem uvaja nove in nepričakovane zgodbe, prav kakor so nevidni ostanki džamije iz prve svetovne vojne v Logu pod Mangartom katalizator za nove narative 21. stoletja.
V paviljonu bo travnik, pod katerega so zakopane ruševine džamije, predstavljal simbol sedanjega trenutka in današnjih vojn, kjer se religija znova instrumentalizira. Obenem se bo slovenski paviljon odzval tudi na glavno kuratorsko temo 61. bienala V molovskih tonih, ki jo je zasnovala Koyo Kouoh.