S prvo pregledno razstavo umetnika, ki je 25 let ustvarjal v zgornji Dravski dolini in na Koroškem (z več ambicijami pa bi nedvomno prodrl mnogo širše), Mira Hajnca v širšem kontekstu dejansko šele odkrivamo (v KGLU si jo lahko ogledate do 3. decembra). Kustos razstave Marko Košan se je pred tremi leti dogovoril z umetnikovo družino, da se je atelje, ki so ga ob njegovi smrti zapečatili, odpečatil, nato pa se je zakopal v njegovo zapuščino. Odkril je obsežne, skrbno arhivirane opuse slik in risb, med njimi veliko dragocenih del, ki sodijo v najpomembnejšo koroško likovno zapuščino.
Družabni samotar
Miro Hajnc iz Radelj ob Dravi je študiral slikarstvo na pedagoški akademiji v Mariboru in jo tik prek diplomo v svobodnjaškem zanosu zapustil, čeprav je bil zelo perspektiven in je, denimo, do potankosti obvladal risanje človeške anatomije. V Mariboru je pred tem končal pedagoško gimnazijo, svojo žilico za podajanje znanja mladim generacijam pa je izkazoval tudi pozneje, ko je bil njegov atelje velikokrat poln vrtčevskih in osnovnošolskih otrok, ki so tam ustvarjali; kot mentor je redno sodeloval tudi na otroških likovnih kolonijah.
Njegov atelje je bil kulten; to je bil prostor odprtih vrat, pove Košan, saj so se pri njem zbirali likovniki, literati, glasbeniki, filozofi ali zgolj radovedneži. Ko je imel na povabilo vicekonzula Jožefa Ciraja v avstrijskem Gradcu odmevno razstavo, ga je Ciraj potem še večkrat obiskal v ateljeju. Prijateljeval je z dr. Andrejem Capudrom, ki je prišel v njegov atelje tudi, ko je bil v vlogi ministra za kulturo. »Capuder je pripravljal nov natis svojega prevoda Dantejeve Božanske komedije, Hajnc pa je zanjo izdeloval ilustracije. Narisal jih je prek štirideset, a ni prišel od Vic do Nebes, tako da v tisti izdaji iz leta 1991 ilustracije niso bile objavljene. So pa ravno te risbe morda ene najbolj tehtnih v njegovem opusu,« meni kustos. »Bil je izvrsten risar, na razstavi je tudi serija, ki so jo navdihnile Ovidove Metamorfoze, o katerih je pisal tudi Capuder. Hajnc je bil zagledan v 'modrost starih', kot je sam govoril, prebiral je najrazličnejše duhovne tekste, Sveto pismo, vzhodnjaško filozofijo, tudi ezoterične tekste, iz katerih je zajemal motive in ki so burili njegovo domišljijo.« Ilustracije Božanske komedije in druge zaključene risbe so obležale v predalih, zdaj so razstavljene prvič.
O njegovih talentih govorijo tudi scenografske realizacije pri gledaliških projektih čez mejo v Avstriji; prijateljeval je denimo z baletnima koreografoma Edwardom Clugom in Valentino Turcu, ali pa je za Big Band Radlje ob Dravi in svojega prijatelja dirigenta Izidorja Leitingerja snoval scenske kulise za koncerte. Bil je zelo aktiven pri mariborskem društvu likovnih ustvarjalcev, zašel pa tudi na kakšno likovno kolonijo, celo v Makedonijo.
Imel je partnerico in hčer. A se je kljub temu rad povsem umaknil v samoto, v atelje, v naravo, največkrat s fotoaparatom. Dokumentiral je detajle iz narave, oblake, vode; s temi fotografijami je oblepil zidove v ateljeju, kar je nekakšen njegov Atlas v stilu nemškega slikarja Gerharda Richterja; sam ga je imenoval Kaos. Praviloma je ustvarjal ob glasbi, njegov atelje je bil poln nosilcev zvoka z glasbo starega psihedeličnega rocka in jazza (prijateljeval je recimo tudi z Branetom Rončelom), pa tudi klasike, saj obstaja denimo slikarski ciklus, ki je poklon skladatelju Gustavu Mahlerju. Glasba je očitno poganjala njegovo domišljijo, ko je eksperimentiral, in ga nemalokrat zapeljala v prava hipnotična stanja, razmišlja kustos.
Ezoterične podobe in pokrajine
Ekipa KGLU je v njegovem ateljeju evidentirala več kot petsto skrbno arhiviranih del; za aktualno razstavo v Slovenj Gradcu so jih izbrali 166, zastopana pa so vsa obdobja iz četrt stoletja trajajočega ustvarjalnega loka. V zapuščini so slike v tehnikah olja, akrila in jajčne tempere, med risbami izstopajo še dela z ogljem in kredo na papir zelo velikega formata iz ciklusa Opus Alchymicum. Z razstavo s tem naslovom so umetnika v KGLU že predstavili leta 2001, te monumentalne risbe pa so bile leta 2009 uvrščene v prestižni projekt ljubljanske Mestne galerije Risba na Slovenskem. Veliko del je tudi zavrgel: njegovi prijatelji pripovedujejo, da je ustvaril zajetno serijo oljnih slik na papir v času, ko ni imel denarja za platna, pozneje pa jih je vse uničil.
Miro Hajnc se je svojim delom v osemdesetih letih nekoliko razlikoval od sočasnih tendenc in takrat prevladujočih (post)modernističnih usmeritev. »Njegova umetnost je bila globoko zazrta vase in polna domišljije, pogosto blizu sanjskim podobam, ki jih je uzrl skozi prakso transcendentalne meditacije. Skušal se je dokopati do »poslednjih resnic sveta in življenja«, tematiko svoje umetnosti je zato osredotočil na štiri elemente zemlja, voda, ogenj, zrak kot osnovne gradnike vsega materialnega in duhovnega, razstavo pa sem zato naslovil Alkimist podob. Hkrati so v ospredju brezčasne zgodbe o človeški minljivosti, arhetipih in večnem spreminjanju sveta,« pravi kustos.
Vzornike za svoje ustvarjanje je našel predvsem pri romantičnih simbolistih, denimo pri E. A. Poeju in njegovi Maski rdeče smrti, iz česar je nastala cela serija slik v tehniki jajčne tempere, predvsem pa ga je navdihoval William Blake, angleški slikar, pesnik, filozof in mistik, še zlasti njegova sintagma o »vratih zaznave« ter ideja, da lahko tudi v drobnem zrnu peska vidimo ves svet. Tako v Hajnčevi seriji Praprot najdemo zgodbo o razvoju praprotnih semen, ki kot živi fosili nosijo s sabo najstarejšo zgodbo o nastanku sveta.
Na podoben način je na svojih dolgih sprehodih v naravo prisluškoval žuborenju hudourniških potokov, ki se zlivajo po pobočjih Pohorja in Kozjaka, saj je na to temo nastalo sto in več podob. Posebna je tudi njegova serija avtoportretov (z dalijevskimi brki, kot jih je nosil), ki jih je poimenoval Obrazi. Po mnenju kustosa gre za nekakšne avtorefleksije, iz katerih vejejo njegova razpoloženja. Vsi ciklusi Mira Hajnca so zdaj ovrednoteni z obsežno strokovno monografijo, katere izid je omogočila občina Radlje ob Dravi, ki bo po razstavi v Slovenj Gradcu poskrbela tudi za umetnikovo stalno razstavo in hrambo njegove zapuščine.
