Babica, strastna bralka in moja največja navijačica, je umrla dva dni pred kresno nočjo na Rožniku, ko je bil moj prvi roman v finalni peterici za kresnika in kamor sem kljub neskončni žalosti šla, ker mi oma nikoli ne bi odpustila, če bi zaradi nje ostala doma. Bila sem odrasla, a še nikoli nisem izgubila nikogar, ki bi me imel tako rad. Dedka sta umrla malo za njo, v nekajmesečnih razmikih, in ko je umrl drugi, ki mu je bilo ime Slavko, sem hitela na delovni sestanek s takratnim predsednikom Društva slovenskih pisateljev. Slavko Pregl, velik, velik mož, me je močno objel, potem pa zavzdihnil: »Bojim se, da bo z leti tega vedno več.«
Tako se je zgodilo, da sem morala vsakič, ko je umrla kakšna ljuba oseba, pomisliti na Slavka Pregla. Imela sem srečo, kajti misel je bila topla, čeprav je bila poved, ki jo je takrat izrekel, antipatično neizogibna. Najbrž se mi je prav zato zažrla v um in priplavala na dan ob vsaki novi žalosti, z njo pa tudi tisti močni stisk, za katerega se mi je zdelo, da je zmeraj za prvim vogalom, čeprav se s Slavkom v resnici skoraj nisva videvala in čeprav je tudi najina pisna korespondenca, ki je bila nekoč zelo živahna, z leti postala sporadična, a nepogrešljiva. Svoja pisma sem (iz več očitnih razlogov) vedno začela z »dragi Velikan«, on je odgovarjal z »draga MPD«. Ne, ne povem, kakšna kratica je to. Tako je, če si dopisuješ s pisatelji. Vedno si izmišljujejo šifre, da ne rečem zgodbe, in včasih si lahko otroci privoščijo privilegij, da katero zadržijo zase.