Velika akrilna platna, nenavadna »ročna dela«, skulpture, fotografije in avtobiografski film ponujajo vpogled v umetničin impresiven opus, hkrati pa tudi v zgodovino umetnostno-ideoloških dilem minulega pol stoletja. Na primer: je nekaj tako intimnega in tako vsakdanjega, kot je razmetana postelja, lahko umetnost, je vprašanje, na katerega vse do danes odgovor ni samoumeven. Še posebej, če za takšno »umetnostjo« stoji ženska, za povrhu takšna, ki do konca iskreno ali – za njene kritike – do konca brezsramno drega v tabu teme, kot sta recimo splav in najstniška spolnost. Nadalje, so vezenine na stolih in pokrivalih lahko kaj več kot »malovredno« žensko ročno delo? Seveda, je odgovarjala »norica iz Margata«, kot so jo zaničljivo poimenovali kritiki, in na odeje namesto romantičnih cvetličnih motivov izvezla ženske akte s poudarjeno razkrečenimi nogami. Z »žensko« tehniko je tako simbolno vdirala v »moško« umetnost pri upodabljanju seksualno eksplicitnih motivov in premikala meje v tako imenovanem ženskem ustvarjanju. Ni se ustavila. Fotografije njenega golega, izmučenega telesa po splavu, krvavečih ran okoli trebušne stome, okrvavljenega mednožja, nastale v devetdesetih letih, še vedno zbujajo nelagodje in vprašanja tipa 'so te fotografije iskrena izpoved z umetniško prebojno močjo ali zgolj narcistično, medijsko odmevno osredotočanje na lastno telo'. Kakorkoli, Tracey Emin danes velja za eno najvplivnejših britanskih sodobnih umetnic. Njena dela so razstavljena v vseh pomembnejših svetovnih galerijah in muzejih, v Veliki Britaniji pa je bila za svoj prispevek k umetnosti povišana celo v »dame«, kar je ekvivalent za viteški naziv.
Foto: Tomaž Skale
Ideološko nevtralna šola ali kdo se spreneveda
Na veliki razmetani postelji, postavljeni na sredo galerijske dvorane, ležijo nemarno odvržene najlonke, ob postelji se grmadijo ostanki hrane, cigaretni ogorki, prazne steklenice, škatlice z zdravili, plišasti kužek … My bed (Moja postelja), eno najrazvpitejših del 63-letne britanske umetnice Tracey Emin, streljaj od Duchampovega pisoarja, znova buri duhove na veliki retrospektivni razstavi v londonski Tate Modern. Le kako bi njeno umetnost predstavili v slovenski šoli, me prešine, ko se v množici obiskovalcev pomikam mimo njenih del.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×