Pogoji so dobri. Jugoslovanska izkušnja na podlago avstro-ogrskega antibirokratskega kafkizma in antigosposkega matičkostva je odlična popotnica za nezaupanje v človeškost in poštenost državnih institucij. Svoje so prispevale tudi anekdote izletov proti jugu nekdanje skupne države in pripravljenih denarcev na armaturi za prostovoljne prispevke mali policijski korupciji.
Ko človeka s to popotnico predsodkov zaloti sodobni slovenski policist, se pravičniška duša voznika takoj upre. Pogosto očitki letijo zlasti na avtomatske radarje. Britanci jim pravijo naprave za molzenje krav. Nemški vozniki jih opisujejo kot Abzocke oziroma nepošteno izžemanje denarja. V Franciji pa v njih vidijo zlasti simbol učinkovitega državnega sistema izdajanja računov. Torej ne gre toliko za posebej balkanski pojav, temveč za precej univerzalen odnos med človekom za volanom in položnico. Vozniki po vsem svetu bi radi vozili malo hitreje, parkirali malo bliže, predvsem pa bi se radi izognili posledicam. Preseneča pa, da se policija in tudi druge državne službe ne obnašajo povsod enako.
O tem priča avtomatizirano merjenje hitrosti na slovenskih cestah. To je na avtocestah pogosto nastavljeno krepko nad omejitvijo, prenosni radarji pa so pogosto celo izklopljeni. Teorijo o inkasantstvu je leta 2018 na glavo obrnil tudi odgovor ministrstva za notranje zadeve v zvezi z uvedbo sekcijskega merjenja hitrosti na avtocestah: »Z načrtovanim sistemom sekcijskega merjenja hitrosti bi na letni ravni obravnavali vsaj 30.000 dodatnih kršitev, zato bi s trenutnim prekrškovnim postopkom zadeva postala neobvladljiva.« Kaj? Policija dejansko ni hotela izdajati več računov?
Potem pa so tu še vse zamude in zdrahe okoli uvedbe sekcijskega merjenja hitrosti, ki smo jim priča danes. Od tega, da bo, ko bo, delovalo zgolj takrat, ko bo s prometom vse v redu, ne bo pa delovalo, ko bodo v igri dela na cesti ali pa spremenjene dovoljene hitrosti zaradi prometnih nesreč, kaj šele takrat, ko bi bilo hitrost zaradi pretočnosti pametno znižati. Do tega, da so nam ga še septembra obljubljali septembra, zdaj pa je vprašanje, ali bo steklo do božiča.
Da se ne bo na koncu zgodilo ravno nasprotno. Da slovenski vozniki ne bodo države več razumeli kot inkasantko, ki preži na vsak še tako nepomemben spodrsljaj sicer moralno zglednih državljanov, temveč bodo razumeli, da se državi kljub lepim projektom za ceste brez smrtnih žrtev v resnici fučka za red, da je varnostna razdalja za začetnike, tistih 130 km/h na avtocesti pa zgolj najnižja priporočena hitrost.