Še sreča za planete, za našo Zemljo, čeprav se kot predstavnik človeške rase malo grenko nasmejem ob tej šali. Je to črni humor ali pa se vam zdi, da je poanta preveč abstraktna, nemogoča, da bi se nas sploh dotaknila in se lahko sproščeno nasmejemo domisleku? V teh časih dobivam občutek, da postaja tole vse verjetneje. Kar ozrimo se malo naokoli, ni treba dosti, da izgubimo vero v človeštvo. Samo še tepemo se med seboj in prerekamo, pa ne z besedami, precej bolj zares. Še ustanove, ki nas na eni strani učijo strpnosti in ljubezni do bližnjega, so na drugi strani grabežljive in stremijo za močjo in si na vsak način skušajo pridobiti čim več vpliva in posledično oblasti. Da o nas, »grešnih in pokvarjenih« posameznikih ne govorim.
Foto: Tomaž Skale
Je upanje, da bo zmagala tista pozitivna, solidarna človeška plat?
Nekoč sta se po dolgem času srečala planeta v vesolju. »O, živjo, živjo, glej ga, stari! Kako dolgo se že nisva srečala?! Kako si kaj?« Drugi odgovori: »Pozdravljen. Res, dolgo je že, odkar sva bila zadnjič skupaj. In če že vprašaš, kako sem – slabo, slabo.« »Ja, kaj te je pa doletelo, kaj je narobe s tabo?« »Ah, ne vprašaj, človeka sem dobil.« »No, no, saj bo, ne ženi si preveč k srcu, malo potrpi, ne traja dolgo.«
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×
![]()