Ob takih in podobnih priložnostih mednarodnega druženja zmeraj visi v zraku vprašanje, kako se zadovoljivo in kar z najmanj napora in zadreg sporazumevati, še posebej, če je druženje medgeneracijsko. Pri naši izmenjavi (žal) ni šlo za to, da bi mladi gostje prišli iz države, katere jezik se mladi gostitelji in gostiteljice učijo pri pouku in bi se tako lahko utrdilo in nadgradilo njihovo šolsko jezikovno znanje v neposrednem sporazumevanju z maternimi govorkami in govorci tega jezika (morda celo v obeh smereh), čeprav se zdi to prvotni glavni smisel izmenjav. Tudi če bi bilo tako, bi najverjetneje večina komunikacije vendarle potekala v angleščini; v našem primeru pa glede izbire jezika sploh ni bilo dileme. Vse nas je doletel teden globalne ameriško obarvane angleščine z južnoslovanskimi primesmi, v različnih razmerjih in odmerah. Kar se mi je vsaj vašemu jezikolumnistu zdelo milo rečeno nenavadno. Čeprav razumem in vem, da med južnoslovansko mladino (predvsem na obeh skrajnih koncih nekdanjega skupnega jugoslovanskega prostora) že dolgo ni več opcije nekdanjega skupnega jezika, srbohrvaščine, se mi sodobna samodejna izbira angleščine ne kot neke pomožne, začasne rešitve, temveč kot prve in edine sporazumevalne možnosti zdi, ne vem, trapasta. V spominu mi odzvanja maj 1979, ko sem kot ponosni predstavnik 8. a razreda ljubljanske osnovne šole Prežihovega Voranca z letalom odpotoval v Beograd na srečanje mreže šol bratstva in enotnosti in se imel ves teden tako nepopisno dobro, da tega sploh ne bom poskušal opisovati – vem pa, da skupni jezik res ni bil problem in da to prav gotovo ni bila angleščina. Šele kasneje sem zares spoznal, da je imela samoumevnost skupne srbohrvaščine tudi precej senčnih plati, a v takih in podobnih primerih je bila zelo udobna. Tako kot zdaj angleščina. Razlika je sicer očitna – angleščina je našim prvim jezikom bistveno manj podoben jezik, kot so si med seboj podobni južnoslovanski jeziki. Ampak če preskočim na končni vtis našega nedavnega gostovanja: danes so med angleško govorečimi južnoslovanskimi najstniki iz različnih držav, vsaj na prvi pogled, v bistvu manjše razlike kot včasih med srbohrvaško govorečimi najstniki iz iste države.
pravnomočno
Janši visoka odškodnina, sodišče sodbo skriva
