Kaj danes sploh še pomeni resnica?

Bili so nekakšna travmatična točka ljubljanske glasbene ponudbe. Kot generalno direktorico Cankarjevega doma so me v intervjujih večkrat spraševali, kdaj jim bodo lahko prisluhnili tudi v Ljubljani. Ali zakaj še nikoli ni gostovala slovita nemška koreografinja Pina Bausch. Pa ameriški gledališki režiser Robert Wilson. Odsotnost najbolj legendarnih umetniških imen je domača javnost interpretirala kot nesposobnost producentov, ne pa kot bridko dejstvo, da je bila Ljubljana za marsikoga izmed njih preprosto nepomembna. Do mlade države so mnogi sprva gojili številne predsodke. Na gostovanja v Sloveniji so se pripravljali, kot da bi šli v neko azijsko džunglo, kjer te na vsakem koraku lahko zaduši ogromna kača. Predsodki so se v desetletjih po osamosvojitvi nekoliko obrusili, kulturna ponudba v prestolnici pa je postopoma izgubljala svoj čar. Tudi v umetnosti – kot na vseh drugih področjih – smo znižali kriterije. Hlepenja po tem, da bi bili v kulturnem smislu del najbolj razvitega sveta, je bilo vsak dan manj.