Trije brez kravat pridejo v studio in nam razlagajo, kako se drugi kregajo, postavljajo koalicije na pamet. Mešetarijo pod mizo in še naprej igrajo svoje umazane igre. Jasno, tu prst usmerjajo v Roberta Goloba in nikoli v Janeza Janšo. Oni, sveti trije kralji, pa delajo na terenu. Sklicujejo posvete, pripravljajo interventne zakone in z zavihanimi rokami kidajo vso nesnago, ki se je nabrala v zadnjem mandatu.
Ta trio fantastikus me spominja na rimo, ki smo jo kot smešnico ponavljali v mladosti. Gre takole: visoko nad oblaki letijo trije slaki, za njimi pa henčkov trio s svojo ropotijo. Naši trije napihnjenci, rešitelji in samooklicani rešitelji, res letijo visoko. Res verjamejo, da so nad vsemi, da so nekaj posebnega in da smo lahko veseli, da so se našli skupaj. So trojček, ki je res padel z neba, kjer je letal visoko. Čudno, da Rosvita Pesek še ni ugotovila, da so tako rekoč božje darilo. Njena bivša kolegica je pred časom pravilno ugotovila, da so izraelski obveščevalci v decembru na sedež opozicijske stranke prinašali božična darila. Ker december je pač takšen čas. Pika. Janez Janša pa jim bo tako ali tako, ko bo spet v sedlu nove vlade, postavil napovedani spomenik v centru Ljubljane. Rosvita jih lahko izmenično gosti v studiu s fantastičnim triom.
V principu pa trije na trenutke kar preveč naduto in vzvišeno med nas prinašajo navadno ropotijo. Ropotajo z besedami, ropotajo z vrednotami po dolgem in počez, ropotajo v bistvu le zato, da se trasira pot njihovemu šefu. Edina prepreka za pohod trojčka na oblast skupaj z večnim vodjem na čelu je predsednica države Nataša Pirc Musar. Če bo vztrajala pri svoji odločitvi, da ne bo podelila mandata za sestavo vlado nekomu, nad katerim visi sum, da je skušal s tujimi obveščevalci vplivati na volitve, ne bo pomagalo nobeno ropotanje po nacionalkinih studiih. Pa čeprav bo trojka dobila sto gostovanj pri Rosviti in skupaj z vodjo že kar bizarno jokala nad ukradenimi volitvami ter vlagala ugovore, tožbe in prijave zaradi domnevnih kršitev izvedenih volitev. Skratka, v kratkem sledi napad na predsednico. Kakšen prisluh, kakšen zmontiran dokument in potegnjena izjava iz njene zgodovine. Stroj za blatenje se nikoli ne ustavi in ne zarjavi.
Zarjavel je tudi spomin, ki ga je treba kdaj potegniti na svetlo. Prve dni vojne za Slovenijo sem bil v službi na nacionalki kot sovoditelj oddaje Studio City. V izjemnih, napol vojnih časih so naju z Bojano Leskovar pošiljali tudi na teren delat reportaže. Brez čelad in neprebojnih jopičev. Brez napisov press in brez varovanj. Tako sva se znašla sredi vojašnice v Šentvidu, ki jo je držala agresorska jugoslovanska vojska. Skupaj s snemalcem smo se obnašali, kot da gre bolj za opereto kot pravo vojno, in približno v tem duhu je tudi potekal pogovor s komandantom vojašnice Tomislavom Šipčićem. Verjel je, da smo dovolj pametni, da se ne bomo pobijali med seboj in da bomo razumeli drug drugega. On pač izvršuje povelja, mi pa branimo samostojno državo, ki je oni ne priznavajo. V tistem času je nastal znameniti posnetek prestrašenega vojaka jugoslovanske vojske, ki ne ve, kaj se dogaja, in leže v grmovju v kamero preklinja vse živo in doda, da se mi želimo odcepiti, oni pa nam tega ne dajo. No, na koncu pogovora je komandant spremenil retoriko. Če jim bodo naše sile še naprej zapirale vodo in elektriko, ne bodo stali križem rok. Popeljal nas je do več kot desetih havbic, razporejenih na dvorišču kasarne, in ponosno razlagal, kam ciljajo. Od parlamenta do predsedstva, od infrastrukturnih in energetskih objektov, do največje havbice, ki je ciljala na takrat edino televizijsko postajo v Sloveniji. Takrat smo prvič vedeli, da gre zares. Da ni vse le predstava in igra.
Še dobro, da nismo vedeli, da je nekaj norcev od podrejenih zahtevalo, da to kasarno napadejo. In še dobro, da je bilo na terenu nekaj treznih glav, ki teh ukazov niso izpolnile. Mnogo let kasneje smo skozi pričevanja takratnega operativca s terena Mihe Butare slišali, da je bila katastrofa nekaj sekund oddaljena od nas. Namreč, prijazni komandant Tomislav Šipčić kasneje ni bil prav nič prijazen. Poveljeval je silam, ki so obstreljevale Sarajevo s pravo municijo.
In te trezne glave se zdaj iščejo ne le pri nas, temveč po vsem svetu. Kdo bo tisti, ki ne bo izpolnil ukazov norcev, ki se jim ni le zmešalo, ampak resno verjamejo, da so poslani od zgoraj. Resno verjamejo, da so odrešitelji, pa čeprav bodo v prah in pepel spremenili vse, kar pade pod težo bomb in raket. V resigniranih ugotovitvah, da norcev ne more nihče prepričati, da so res norci, bomo morali imeti tudi malo sreče. Upam, da sreča oplazi tudi nas, ki zdaj gledamo šopirjenje tistih, ki letijo po zraku. V uteho nam je lahko star pregovor: kdor visoko leta, nizko pade …