In vendar: kakšna zadihanost! Dnevi mi jemljejo sapo in zdi se, da vročina nikakor ni edini izvor te strašne reči. Bolj se sučem, več moram opraviti, bolj tečem, daljša je cesta pred mano. Kakšna cesta! Razbunkana, strma in še pod žgočim soncem. Prejšnji torek sem hotela na protest, pa sem morala oddajati neko poročilo, ki sem ga seveda oddala dve sekundi pred iztekom roka, vsega pošvedranega in polnega škrbin, da sem se morala v istem hipu globinsko opravičiti, se posipati s pepelom in skrušeno zaprositi za drugo priložnost. A v bistvu mi je bilo še najbolj žal, da sem morala ostati za računalnikom, medtem ko sem hotela protestirati na ulici; Trubarjevi; v Mariboru; tam, pri zadnjem kostanju.
Zgodbo pozna vsak, ker je enaka kot vsaka taka zgodba; reče se ji Zgodba o kraljih. Mogoče ste že slišali njeno uglasbeno verzijo – konec šestdesetih let prejšnjega stoletja jo je spesnil nobelovec Dario Fo, muziko je pridal Paolo Ciarchi, zapel pa Enzo Jannacci: »Ho visto un re.« Videl sem kralja.