Ničesar ne dramatiziram. Samo gledam trende in ocenjujem sposobnost odziva evropske politične »elite« in evropske administracije. In oboje me navdaja z neizmernim strahom glede prihodnosti EU. Dolgoročni trendi so strašansko slabi, kratkoročni še slabši. V skladu s temi trendi je EU obsojena najprej na gospodarsko stagnacijo, zaton njene gospodarske in politične moči in posledično tudi, kot je opozoril Mario Draghi v poročilu o evropski (ne)konkurenčnosti, na propad njenega modela socialne države. Socialno državo je v Evropi mogoče vzdrževati zgolj ob solidno visoki gospodarski rasti, ki bi kompenzirala naraščajoče stroške, ki prihajajo s staranjem prebivalstva (za zdravstvo, pokojnine, dolgotrajno oskrbo).
Obeti za rast v EU pa so katastrofalno slabi. Soočeni smo z dvema makro trendoma, ki vplivata na bodočo gospodarsko rast. Prvi je trendno upadanje evropske konkurenčnosti. Glede tega je dobro sliko Evropi predstavil Draghi. EU zadnja tri desetletja trendno gospodarsko zaostaja za ZDA. Od takrat, ko se je odločila za skupni trg (leta 1993), da bi s skupnimi ekonomskimi politikami pospešila evropsko gospodarsko dinamiko in razvojno dohitela ZDA. Toda učinki so bili nasprotni. Gospodarska dinamika se je glede na ZDA še bolj upočasnila.
Na prvi pogled so razlogi za zaostajanje jasni. Stopnja gospodarske rasti je vsota rasti števila prebivalcev in rasti produktivnosti. In države EU so izjemno slabe po obojem. Povprečna stopnja rasti prebivalstva v državah EU je v obdobju 2015–2023 znašala le 0,13 odstotka (pa še to zaradi neto priseljevanja, sicer bi bila negativna), v ZDA 0,57 odstotka. Rast skupnega prebivalstva je v EU torej nižja za 5-krat. Povprečna rast produktivnosti v istem obdobju je v območju evra znašala 1,4 odstotka, v ZDA pa 1,7 odstotka. Oboje skupaj pomeni, da po letu 2015 ZDA rastejo za polovico hitreje od držav EU (2,3 odstotka proti 1,5 odstotka letno). V zadnjih dveh letih, po začetku vojne v Ukrajini, se je gospodarska rast v evrskem območju skorajda zaustavila, povprečna rast je znašala 0,5 odstotka, v ZDA pa 2,5 odstotka. Torej kratkoročno ZDA rastejo 5-krat hitreje od držav EU.
Evropa torej zaostaja, ker se ne razmnožujemo več in ker ne znamo spodbuditi rasti produktivnosti, s katero bi nadomestili demografsko stagnacijo. Evropska produktivnost se zaustavlja, ker je – kot ugotavlja tudi Draghi – EU tehnološko zaostala, ker ima predrago energijo in ker je s skupnimi politikami enotnega trga drastično preveč regulirala in zbirokratizirala poslovanje podjetij.
Toda medtem ko je EU tekmovala z ZDA, je Kitajska v zadnjem desetletju rasla 10-krat hitreje od držav EU. S čimer pridemo do drugega trenda, do globalnega gospodarskega in političnega prestrukturiranja. Čeprav kolega Mojmir Mrak lucidno pravi, da za EU danes ni jasno, ali bo v tej geopolitični igri za mizo ali na mizi, je zadeva odločena. Ne glede na voditelja, Bidna ali Trumpa, danes za globalno prevlado s Kitajsko tekmuje le še Amerika. Evropa se je najprej z gospodarskim zaostajanjem zaradi hromečih politik enotnega trga in nato dokončno s skupno energetsko politiko in sankcijami proti Rusiji, s čimer je predvsem dvignila cene energije in si omejila dostop do ključnih surovin, izločila iz igre.
Se Evropa še lahko reši? Načeloma že, v praksi pa izjemno težko. EU bi morala zagnati svojo rast produktivnosti, s čimer bi ob hirajočem prebivalstvu lahko vzdrževala gospodarsko rast. Enako kot počne Kitajska. Tudi če bi v EU vzeli resno Draghijeva priporočila in antwerpsko deklaracijo o oživitvi evropske industrije, tega v okviru EU ne moremo implementirati. Ne v okviru skupnih pravil delovanja enotnega trga. Nova stara predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je napovedala nov sklad za konkurenčnost, s katerim bi pomagali Evropi k večji konkurenčnosti. Toda ko si ogledate obrise tega predloga, je jasno, da zadeva ne bo mogla delovati. V skupni sklad naj bi vrgli program Horizont, inovacijski sklad in sektorske programe, nato pa ta sredstva centralno razdeljevali po nacionalnem ključu. Zadeva se bo končala kot s 750 milijardami evrov iz mehanizma za okrevanje in odpornost, kjer bo vsak dobil nekaj fičnikov. Razvoja in preboja pa ne bo.
Edina pot, da EU spodbudi svojo konkurenčnost, je, da razrahlja skupne politike enotnega trga – od energetske do politike konkurence in državnih pomoči. Posameznim državam je treba omogočiti, da enaka sredstva same vložijo v programe in sektorje, kjer imajo kompetence in konkurenčne prednosti, in da jih pri tem skupne evropske politike ne ovirajo.
To pomeni, da slovenska vlada oblikuje svojo lastno industrijsko politiko, denimo »Narejeno v Sloveniji 2035«, izda obveznice v vrednosti vsaj 2 milijard evrov za sklad za konkurenčnost, pol nepovratno, pol v obliki ugodnih posojil, določi pet ključnih sektorjev, kjer bodo podjetja lahko deležna subvencij, nato pa prepusti gospodarskim združenjem, kot je GZS, da določijo pravila za razdeljevanje subvencij in posojil ter zavarovanj zanje.
In stavim, da bo čez deset let Slovenija gospodarsko cvetela.
* Naredimo Evropo spet veliko ali umremo
