Če imamo na eni strani izjemno priložnost, da v živo spremljamo nekaj, kar je v začetku devetdesetih oglaševala celjska firma s sloganom »Nemogoče je mogoče«, smo po drugi strani ogorčeni v svoji nemoči. Zbiramo podpise, pišemo peticije, hodimo na okrogle mize in na koncu ugotovimo, da je to le metanje peska v veter, ki nas odnaša. Odnaša daleč stran od tistega, kar smo pred petintridesetimi leti doživljali kot nov dan. Daleč stran od tistega trenutka, ko smo politiko vzeli zares. Od prvih demokratičnih volitev naprej le še z odprtimi usti opazujemo, kako se demokracija spreminja v strankokracijo. In strankokracija v avtokracijo. Vedno znova dobivamo potrdilo, da se politika dogaja mimo nas. Nobene volitve in nobeni referendumi na vplivajo na njeno iracionalno pot drsenja navzdol.
Vse skupaj zaznamuje le eno ime. To ime je Janez Janša. Od osamosvojitve naprej smo njegovi ujetniki in njegove žrtve ali pa njegovi verniki in njegovi vojaki. V bistvu je on jing in jang v eni osebi. Heroj in junak na eni strani ter avtokrat in poraženec na drugi. Ja, on vse svoje zmage črpa iz porazov. Porazi so krivice, ki se mu dogajajo. Spisek je kar zajeten. Prvi poraz doživi v stari državi, ko še ni bila v zadnjih izdihljajih. Vržejo ga iz zveze komunistov. Goreči komunist, ki ni bil tam iz koristoljubja, temveč iz prepričanja, doživi nepravično izločitev. To se običajno dogaja tistim, ki preveč verjamejo. Postanejo nevarni in bolje jih je spraviti iz svojih sredin.