Vladajoča koalicija pa te parole jemlje kot izgovor, da lahko počne vse, kar ji pade na pamet. Tudi to, da v slovensko delegacijo pri Svetu Evrope imenuje poslanca Borisa Mijiča. Poslanca z ogromno hipoteko in poslanca z velikim nahrbtnikom nečednih potez, ki pa ima eno prednost. Ta poslanec je tiho. Tiho je na svojem delovnem mestu v državnem zboru in tiho je pred mediji in novinarji. Ta tišina je vrlina in hkrati odsev znamenite teze zunanjega ministra, da je naša diplomacija tiha. Ja, tiha diplomacija v bistvu pomeni, da smo res tiho, da le poslušamo in v tišini uresničujemo želje novih zaveznikov. Za nekatere celo prijateljev.
Ta koalicija je res občudovanja vreden stroj. Nič je ne zaustavi. Nobeni protesti, nobene peticije, nobena strokovna menja in nobeni pozivi razumnikov. Žene jih neizmerna volja, da v čim krajšem času Slovenijo spremenijo. Spremenijo v nekaj, kar verjamejo, da bo novi raj na zemlji. Za začetek bodo petdeset tisoč javnih delavcev poslali v gospodarstvo. Lahko tudi na polja. Skratka, nekam, kjer bodo koristni in tiho. Takšen eksperiment so izvajali že Rdeči Kmeri v daljni Kambodži pred pol stoletja in res temeljito spremenili podobo države. Lahko pa se za temi petdesetimi tisoč preusmerjenimi javnimi delavci skriva le preprosta logika pretakanja delovne sile iz javne sfere v privatno. Z njimi pa gredo tudi materialna sredstva. Iz javnega zdravstva in šolstva v privatni zdravstveni sektor in privatne šole.