Rdečih in belih je imel že poln kufer. Hotel je nekaj več. Najti opcijo, ki obljublja nekaj drugega. Nekaj novega in drugačnega. Projekta se je lotil analitično. Po prvem pregledu ponudbe na trgu je ugotovil, da skoraj vsi obljubljajo enako. Cedila se bosta med in mleko, če bo dovolj volilcev podprlo njihovo zgodbo. Ja, stranke in gibanja so začeli prodajati zgodbe. Predvsem njihovi nosilci. Eni so se celo ponujali napol goli z lepo oblikovanimi bicepsi in še čim.
Skratka, med vso kramarsko ponudbo je ven štrlel posebnež. Tisti frajer, ki je bil glasen v zagotavljanju, s kom ne bo za nobeno ceno šel v španovijo. Z dvema favoritoma. Za enega je pred časom celo overil obljubo, ki je bila neke vrste presežna vrednost. Vsi drugi so se nekaj muzali in govorili neprepričljivo, on pa je bil neomajen. Mi gremo novo pot. Vse poti do sedaj so bile zgrešene. Za volilca je bil to neke vrste trnek z vabo, v katero je ugriznil.
Začel je študirati njihov program in ugotovil, da mu je skoraj pisan na kožo. Neomajen boj proti korupciji, ohranitev javnega zdravstva, investicijski motorji v gospodarstvu, učitelji kot strateški poklic države, socialna in ekonomska varnost kulturnih delavcev, suverenizem, kjer mora biti najprej suveren sam državljan, in misel, da morajo vsi politični akterji za svoje delovanje prevzeti kazensko in materialno odgovornost. Odločitev je bila sprejeta. Glas bo romal njim, ki so bili neke vrste avtsajderji. Od nekdaj je navijal za majhne, odrinjene in največkrat žrtvovane. Že dvakrat prej je volil taktično. Dal glas tistemu, ki ga ne bo izgubil. Skratka, ne po srcu, temveč preračunljivo. Tokrat je bil v svoji nameri tako odločen, da je v debatah še nekaj najbližjih prepričal, da so oddali glas taistemu frajerju.
Ko je zvečer spremljal prve volilne rezultate, je bil vznemirjen. Uaauuuu, uspelo nam je. Prebili se bomo v prvo ligo. Dobili smo dvakrat več glasov kot pred štirimi leti. To je velik uspeh. Podvojiti svoj rezultat je na meji čudeža. Čas za odpiranje šampanjcev se je raztegnil na nekaj dni. Pokazalo se je, da bo njegova izbira ključen faktor v hramu demokracije. Brez njegove izbire ni vlade. Brez njega vse obstane. Morda celo pride do ponovitev volitev. Tega si volilec ne želi. Zdaj, ko smo notri, nas že mečejo ven. Malo morgen. Prvič je bil malo sumničav v trenutku, ko njegovi izbiri ponudijo mesto največjega med izbranimi. To diši po zaroti, mu uide v pogovoru z enako mislečimi. Še več, to diši po izdaji.
Svojih zastopnikov ni poznal. Hudiča, saj nisem volil njih, ki ne govorijo nič od tistega, kar je v programu. Prvič je bil jezen, ko so morali ti zanj popolni anonimusi svoje tajne glasovnice označevati. Nobene svobode, temveč neomajna pripadnost. Pripadnost tistemu, ki ga ni maral. Razlage frajerja, da je zdaj vse drugače, ni kupil. Frajer je postal enak kot tisti, za katere je trdil, da jih ne mara. Uf, svet se mu je postavil na glavo. Pred njim je bilo vprašanje: kaj storiti z glasom, ki je očitno odšel v napačen tabor?
Treba bo v akcijo. Treba bo v boj. Napisal je pismo. Ogorčen protest je poslal na sedež stranke, vendar ni dobil odgovora. Lotil se je zbiranja podpisov, da se odpokliče vse njegove zastopnike. Jasno, ker ni poznal vseh volilcev, je sprožil pobudo na vseh dostopnih družbenih omrežjih. Rezultat ga je šokiral. Ugotovil je, da se je število tistih, ki so volili tako kot on, potrojilo. Trojno število nezadovoljnih. Popolnoma neuporabno in nelegitimno. Očitno mu nagajajo iz opozicije in lažejo okoli svojih glasov. Stara taktika tistih, ki so razočarani. Skratka, šlo je za neuspel poizkus.
Odločil se je, da bo šel na teren. Agitiral tam, kjer je frajer dobil največ podpore. Na Jesenicah so ga vsi debelo gledali. Kaj se pritožuješ, saj je naš frajer še večji frajer, kot je bil. Dobro je povedal tistim razvajenim poslankam, so trdili vsi v en glas. Enako hladno prho je doživel v Kopru, Kranju, Kamniku in Celju. Najpogostejši odgovor je šel v naslednjo smer. Resda se je smer malo spremenila, ampak temu se reče prilagoditev. Zdaj, ko odločamo, moramo delovati konstruktivno. Sprejeti moramo svoj delež odgovornosti. Pred nami so težki časi in držati moramo skupaj. Sovražnik ne spi, deluje z vseh strani.
Razočarani volilec je ugotovil, da se je pač zmotil. Lahko se le posipa s pepelom ter med prijatelji in znanci ob pijači debatira o politiki. O politiki, ki ga je še enkrat prinesla naokoli. Ugotovil je, da določenih stvari pač ne razume. Ne razume sloganov in obljub. Moč ljudem je poziv, ki ima v sebi absolutno drug pomen. Ne gre za moč ljudem, gre za moč politikom. Gre za moč tistih, ki imajo radi moč. Volilec ne mara moči. Ve, da moč politika na koncu ne pomeni nič dobrega. Resignirani volilec postane vse bolj podoben junaku iz stripa Kostje Gatnika v Magna purgi. Junak tam na koncu, sedeč na straniščni školjki, izreče znameniti stavek: Ah k…., živel sem pa le …