Če smo natančni, se je svetovno prvenstvo, ki se je v Kopru začelo prejšnji četrtek, zaključilo že v soboto, v nedeljo pa so na istem prizorišču potekale svetovne igre v karateju, ki so namenjene mlajšim in manj izkušenim tekmovalcem – nastopili so otroci od sedmega leta starosti naprej. Tega zelo verjetno ne bi vedela, če na tekmovanju ne bi nastopal tudi moj nečak Nik. Javno, slavnostno in zelo veselo mu čestitam za kar dve medalji. Bron v borbah v kategoriji do 13 let in zlato v katah, prav tako v kategoriji do 13 let. Moj nečak, svetovni prvak! Hip, hip, hura!
Privatizacija časopisne kolumne? Ne. Zasebno je politično, predvsem pa je ta javna čestitka upravičena, pravzaprav nujna. Moj nečak, podobno kot množica drugih tekmovalk in tekmovalcev, mlajših, starejših, tudi tistih z različnimi oviranostmi, se je prejšnji konec tedna podal v Koper v športnem duhu prijateljstva, spoštovanja in v stremljenju k »izpopolnjevanju lastnega značaja«, kar v svoji globlji filozofski razsežnosti označuje beseda »karate«.