Marca lani je Stanković naredil izjemo. Odpravil se je na Reko, da bi v tamkajšnji mestni knjižnici posnel intervju z Vedrano Rudan. Pisateljica, novinarka in razvpita blogerka, desetletja eden vodilnih kritičnih glasov na Hrvaškem, je bila zaradi dolgotrajne bitke z boleznijo že tako šibka, da potovanje v Zagreb ni več prišlo v poštev. Odkrili so ji redkega in agresivnega raka ter jo zdravili predvsem zato, da bi ji nekoliko podaljšali življenje.
Nekje proti koncu intervjuja o smrti in izkušnji umiranja je Rudanova pripomnila, da Stankovića že dolgo pozna in da se ji je vedno zdel nekoliko patetičen. Zato meni, da od nje verjetno pričakuje, da se bo pred televizijskimi kamerami na koncu zjokala, ker umira. Potem je svoj obraz zakopala v dlani in simulirala jok. Ko je dvignila glavo in se še zadnjič obrnila proti kameri, je z resnim in prav nič jokavim glasom rekla, da je nesmrtna in naj se njena smrt razume kot odhod na območje brez signala. Stanković je ostal brez komentarja. Čez nekaj sekund je izustil le: »Konec.«