Vstop v pokoj je vendarle precejšnji mejnik

Ampak ali kljub temu lahko kaj povem? Je zdaj bistveno drugače, kot ko sem bil na daljšem dopustu? Ne. A vendarle je. Predvsem razmišljanje za naprej, občutek, ko se zaveš, da si upokojen. Da se neizogibno staraš. Da si eden tistih, ki naj bi jim odstopali sedež v avtobusih, vlakih, če so prepolni – kar se seveda dogaja vse redkeje. Mlajši s slušalkami na ušesih ali zatopljeni v ekrane svojih telefonov so dobesedno odklopljeni od okolice in enostavno ne spremljajo, kaj se dogaja okoli njih. No, tudi ne tako mladi jih pogosto uspešno posnemajo. Saj morda bi ti kdo odstopil sedež, če ne bi bil tako v svojem svetu, da te niti ne opazi, da imaš sive lase, več gub na obrazu, kako utrujene so tvoje noge, se pa tako in tako ne vidi, samo domnevaš lahko, da je to povezano. Na srečo še nisem v takem stanju, noge me dobro nosijo, pa tudi bolj redko zaidem na avtobus, ker raje sedem na kolo.