Na eni strani imamo seveda prvovrstnega igralca, ki je v oseminštiridesetih letih prehodil dolgo pot od Jajca do nošenja križa pred sodiščem, enako inventiven tudi v vseh vmesnih fazah, od neobvladane militantnosti v času desetdnevne vojne do slavne prodaje orožja, obračuna pod hruško in vseh laži in zavajanj v parlamentu in na terenu. Janša ne spoštuje nobenih pravil in se ne odreka nobenim metodam. Zdi se, da je tako dober strateg ravno zato, ker nima zavor, ker ne ve, kaj je etika.
Referendum je uporabil in zlorabil kot predvolilni test, briga ga tistih nekaj umetnikov, njegova pokojnina bo v vsakem primeru kraljevska. Zna pa svojo volilno bazo napolniti s prezirom do ljudi, o katerih ne vedno absolutno nič, ve, kako enostavno je ljudem nafarbati vraga v podobi Drugega, pa naj bo način, kako to doseže, še tako izrojen. Zajahal je svoje najmočnejše čustvo, zavist. Ta je po Bibliji »greh ljubosumja ob posvečenosti in dosežkih drugih«.
