Precej pozno Zelenski dobiva zeleno luč, da lahko zahodne rakete dolgega dosega za ukrajinsko samoobrambo uporabi tudi globoko na ruskih tleh. Bolj kot je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski od zgodnje spomladi trkal na sobane odločevalcev v zahodnih prestolnicah, upajoč, da ga bodo razumele, da za skupni želeni premik na frontni črti potrebuje tudi ustrezno ognjeno moč, bolj je doživel enako omahovanje kot dobro leto prej pri dobavi težke tankovske oborožitve ali lovcev.
Biden umik ameriških zadržkov za raketne napade na ruskih tleh Ukrajini ponuja zdaj, ko se zelo jasno nakazuje sprememba ravni ameriške podpore Kijevu in je novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump v nizkem startu, da Zelenskega in Putina poskuša zvleči za pogajalsko mizo. Če Biden želi s tem povedati, da ni opravilno nesposoben predsednik, in hkrati poskuša s poslovilnim darilom izboljšati pogajalske pozicije Ukrajine, bi vse te motive za ukrepanje lahko videl že prej, ne pa da se v Washingtonu zdaj odločitev za umik zadržkov v zadnjih izdihljajih njegove administracije poskuša predstaviti kot odziv na severnokorejsko vpletenost vojakov na ukrajinski fronti. Takšna argumentacija je kar močno za lase privlečena. Kajti severnokorejska pomoč nekaj tisoč vojakov »kanonfutra« za ruskega samodržca je enako neodločilna za spreminjanje poteka vojne, kot to utegne biti sproščena moč napadov z ameriškimi raketami na ruskem ozemlju.
Pred tretjo in verjetno najtežjo zimo, ki jo bo v vojnih razmerah doživela Ukrajina, je Zelenski zdaj dobil odobritev, da bo spregovorilo zahodno orožje na ruskih tleh. Seveda to ne bo prvič. Že zdaj sta bila v čezmejnih zračnih in kopenskih napadih ukrajinske vojske del teh ofenziv zahodna vojaška oprema in orožje. Da je bil Zahod tako že posredno v vojni z Rusijo tako na ukrajinskih kot ruskih tleh, ni nič novega. Da bodo zdaj rakete dolgega dosega z različnimi konvencionalnimi bojnimi konicami zadevale tarče na ruskih tleh, pa je novost, a tudi ne taka, ki bi vsaj v tem trenutku verjetno morala pretirano skrbeti ruskega predsednika Vladimirja Putina. Kajti realnost tretjega leta vojne se slika v sedanjem poteku frontne črte. Pričakovani preboj v tisoč kilometrov dolgi fronti je izostal. Namesto presenečenja v Donbasu ali hersonskem odseku fronte je ukrajinski vojski uspelo s hitrim prodorom v Kursku prelisičiti in osramotiti Rusijo, toda pri vnovičnem pridobivanju okupiranega ozemlja na vzhodu in jugu države ni bila uspešna. Po drugi strani ruska vojska v zameno za visoke izgube med vojaki počasi pridobiva ta in oni kvadratni kilometer ukrajinskega ozemlja.
Joe Biden zdaj s svojo odločitvijo tudi Francijo, Veliko Britanijo in Nemčijo spravlja pred težavno odločitev, da spet premislijo o odobritvi napadov s svojimi raketami dolgega dosega na ruskih tleh. Toda ta odločitev ni preprosto zgolj v tem, ali bodo zavezniki sledili ZDA ali ne. Kajti tokratna dilema njihovega morebitnega sledenja je tudi, ali bo Bidnova politika umaknjenih raketnih zavor čez dobra dva meseca po inavguraciji Trumpa za novega predsednika še ostala ameriška. Nemčija je bila prva, ki je jasno sporočila, da ostaja neomajna – raket dolgega dosega taurus za Ukrajino ne bo, kaj šele odobritve za napade na ruskih tleh. Precejšnja verjetnost je, da rakete dolgega dosega, ki bodo eksplodirale na ruskih tleh, ne bodo prinesle korenite spremembe v vojni, čeprav bodo morda rešile marsikatero življenje ali energetsko infrastrukturo. Vojna se je z množično uporabo dronov – obe strani naj bi jih letos proizvedli 1,5 milijona – že zdavnaj premaknila v vojskovanje iz nadzorovane daljave.
