Koliko suhih hrušk za biča vajene in željne?

Dovolj dober primer sta nemara že France Prešeren in Ivan Cankar – če prvega bolj ali manj enotno (in seveda upravičeno) slavimo kot vrhunskega poeta ter enega izmed temeljev narodne samozavesti, lahko v povezavi z našim največjim pisateljem in dramatikom že naletimo na malce bolj mešana mnenja, pa čeprav morda predvsem pri tistih, ki niso kaj dosti brali nobenega od njiju. Spomnim se denimo nekega profesorja, ki je Prešerna goreče razglašal za pesnika svetovnega formata, medtem ko za Cankarja ni hotel niti slišati, češ da je Slovence neutemeljeno razglasil za hlapce, prav tako pa mu – kot še marsikomu – ni bil blizu prevladujoče trpki ton Cankarjevih besed (četudi raznih nesrečnih občutij tudi v Prešernovi liriki ne manjka); vtis o Cankarju kot o morečem, dolgočasnem avtorju, ki grenka čustva prepleta s vsakovrstnimi podobami človeške bede, je pogost tudi pri tistih, ki so se z njim srečevali predvsem ali izključno skozi obvezne šolske programe, torej razmeroma mladi in na način, ki ni bil nujno najbolj privlačen.