Benjamin Netanjahu lahko s svojim Likudom slavi volilni rezultat, ker je ohranil položaj najmočnejše stranke v Izraelu, čeprav je izgubil vsaj tri poslanske sedeže. Dovolj ljudi mu je uspelo prepričati o svoji vlogi velikega poroka izraelske varnosti – tudi s pomočjo Donalda Trumpa, ki je spet posegel v še ene tuje volitve –, da se mu ni treba bati za prisilno politično upokojitev.
Dobljena volilna klofuta njegovi štiriletni politiki zgrešenih varnostnih presoj pred Hamasovim terorističnim napadom, trem trajajočim vojnam brez prave strategije izhoda in razgradnji domače pravne države tako ni ravno najmočnejši udarec izraelskih volilcev, otopelih za razpravo, kakšen strahovit genocid v Gazi in vojne zločine po vsej regiji je povzročila njihova država. Volilno telo njegove stranke je premierju ostalo v veliki meri zvesto, zato znotrajstrankarskih bojev za zamenjavo Netanjahuja za zdaj ni pričakovati.
Možnosti, da bo lahko sestavil vladno koalicijo, so zanj vendarle pičle. Njegova koalicija namreč ne bo segla čez potrebno polovico poslanskih mandatov kneseta, da bi lahko sestavila delujočo koalicijo. Novih potencialnih koalicijskih partnerjev, ki so se nakazovali v majhnih strankah, namreč ne bo v parlament. Ni jim uspelo prestopiti volilnega praga. Zato je v nekoliko boljšem, morda zgolj navideznem, izhodiščnem položaju za sestavo vlade drugi veliki zmagovalec teh volitev, nekdanji načelnik generalštaba Gadi Eisenkot.
Njegova stranka Jašar, ki jo je ustanovil šele pred trinajstimi meseci, potem ko se je umaknil iz vlade tudi zaradi ugotovitve, da Netanjahu v svoji vojni brez konca v Gazi ne premore povojne strategije, se je uvrstila zgolj na drugo mesto. To je sicer lep rezultat za novinko na izraelski politični sceni, a premalo, da bi Eisenkot zase lahko terjal močan mandat za sestavo vlade. Boljši položaj vendarle ima zato, ker je pripravljen sodelovati s tretjim velikim zmagovalcem teh volitev – z arabskimi strankami. Palestinske stranke v Izraelu so s pomočjo njihovih volilcev, ki so se odločili, da ne bodo več zgolj križem rok gledali uničujoče Netanjahujeve politike, dosegle rekorden volilni rezultat v svoji zgodovini in sedaj postajajo odločilna utež za sestavo nove Eisenkotove koalicije.
Toda tukaj tiči zanj tudi največji kavelj 22. Vprašanje namreč je, ali mu bo uspelo vse svoje koalicijske partnerje – predvsem Avigdorja Liebermana, voditelja stranke Izrael je naš dom – prepričati, da so predstavniki palestinske manjšine v Izraelu lahko partner v vladi. Če mu to ne uspe, Liebermana že Netanjahu vabi v svojo nacionalistično-cionistično koalicijo.
Palestinci v Izraelu so z množičnim odhodom na volišča skorajda podvojili zastopanost »svojih« poslancev v parlamentu. Skupna lista in stranka Raam je seveda naravna opozicija rasistični in globoko apartheidski politiki Benjamina Netanjahuja. Vprašanje pa je, kaj jim lahko Eisenkot ponudi, da bo zadoščeno njihovi želji unovčiti rekordni volilni rezultat za izboljšanje palestinskega življenja znotraj izraelskih meja iz leta 1948, in se hkrati protinetanjahujevska koalicija sprememb ne bo razklala v uvodnih tednih iskanja političnih zavezništev.
Izrael je pred napornimi tedni sestavljanja nove koalicije, ko se utegnejo povolilne karte pomešati s še enim napadom na Iran, o katerem se dogovarjata ameriška in izraelska vlada. Če kdo, potem Netanjahu ve, da je vojna – vojna brez konca – najboljši garant političnega preživetja.