Ob varnostnih dogodkih se vedno znova ponavlja ena in ista zgodba. Tisti, ki je na oblasti, miri, da ni tako hudo, da gre za osamljene incidente, da je Slovenija varna država in da pristojni delajo vse v mejah zakonitosti, da zagotavljajo red in mir. Drugi, ki na oblast potrpežljivo čakajo v opoziciji, stanje orisujejo katastrofično, širijo dezinformacije, s katerimi dodatno strašijo javnost, in se ponujajo za rešitelje.
Ko pod pokrovom tako močno brbota, odigrajo ključno vlogo institucije, ki jim pogosto očitamo, da so preveč okorne in toge. Toda ko zavlada nemir, njihova togost postane pozitivna lastnost. Od institucij ne pričakujemo, da se odzovejo panično, temveč preudarno in učinkovito. Za to, da je lahko njihov odziv racionalen in učinkovit, pa ne potrebujejo zgolj kadrovskih in materialnih resursov, temveč tudi zaupanje ljudi in legitimnost. Slednja je pogosto na preizkušnji oziroma napadena.
Pretekli teden je poslanec in predsednik SDS pozval k uporu proti sodstvu. Uporabil je težke besede in govoril o domnevnih tisočih žrtvah krivosodja, čeprav je bilo vsem jasno, da je njemu in vsem zbranim pomembna samo ena. Večna in najbolj trpeča žrtev, Janez Janša, ki si ob vsakokratnem sodnem postopku vnaprej pripravlja teren, na katerem lahko tudi morebitni sodni poraz spremeni v politično zmago. Zato mora sodstvo v očeh javnosti čim bolj ošibiti in načeti njegovo legitimnost – navadno z izmišljenimi aferami.
Predsednik vlade Robert Golob se je ob včerajšnjem prihodu na zaslišanje pred komisijo za preprečevanje korupcije obregnil ob svoj domnevni antipod in mu očital, da izvaja »najbolj brutalen napad na sodstvo v zgodovini Republike Slovenije«. A kaj ko je Golob že v isti sapi postopek, v katerem se je pred KPK znašel sam, označil za farso, njegov hišni medij pa je objavil analizo, da KPK ne opravlja svojega poslanstva in izgublja bitko s korupcijo. Pred KPK so manjkali samo še upokojenci z zastavicami.
Le nekaj dni pred tem je Golob, da bi upravičil premestitev svojih varnostnikov iz policije neposredno v vlado, načel tudi zaupanje v delo policije. V izjemno nespametni izjavi je zaplete okrog varovanja tožilke, ki preganja člane kavaškega klana, komentiral z besedami: »Verjamem, da se je počutila, da je bila nadzorovana, namesto da bi se počutila varovana. Informacije so pa potem odtekale, ne nazadnje verjetno tudi v te kriminalne združbe. To je nedopustno.« Nedopustna je v resnici povsem zgrešena Golobova izjava, ki po dostopnih informacijah ni prav z ničimer podkrepljena in jo bo Golob verjetno čez čas najbrž spet pripisal zgolj svojemu slovničnemu primanjkljaju.
Toda predsednik vlade pač ni običajni spletni vplivnež, ki lahko blekne kar koli, temveč imajo njegove besede veliko težo. Če sam razlaga, da ne zaupa policiji, in ji celo očita sodelovanje s kriminalci, bo težko računal, da bo javnost pomirjena, ko bosta notranji minister in generalni direktor policije (čigar legitimnost je že zdaj načeta zaradi nezakonitosti sklepa, na podlagi katerega je bil imenovan) zagotavljala, kako zelo varna je Slovenija.
Institucije so in bodo preživele tako janše kot golobe, jih pa tovrstne igrice lahko zamajejo. In to lahko poskušajo izkoristiti tudi tisti, ki uradujejo v zasedah pred kazinoji.
