Na osamosvojitev Slovenije je treba gledati kot na dolgoletni proces, ki se je intenziviral v osemdesetih letih s strani civilne družbe in splošnega razpoloženja Slovencev. Prvinski začetek osamosvajanja pa bi lahko označili že s Kavčičevim obdobjem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Na koncu pa je s prihodom Miloševića na oblast v Srbiji in njegovo doktrino Velike Srbije prišlo do končnega razkola. Šele po letu 1990 pa je ta osamosvojitveni proces pripeljal do dejanske samostojnosti leta 1991. Skratka, to ne more biti nobena herojska zgodba profesionalnih »osamosvojiteljev« in zaslugarjev, ki si danes pripisujejo zasluge, da so samo oni zaslužni ter da se šele z njimi začenja sodobna zgodovina Slovenije. To indoktrinacijo, da so samo oni v desetdnevni vojni zaslužni za zmago Slovenije, ponavljajo že skoraj štirideset let. Podobno so tudi njihovi NOB predhodniki štirideset let nabijali svoje zasluge, tako, da se je takrat nam Slovencem to že uprlo. Vendar gre za pomembno razliko, današnji zaslugarji skoraj štirideset let poveličujejo svoje zasluge na deset dni vojne podlage, njihovi predhodniki pa so to počeli na štiri leta prave vojne podlage. Gre torej za razliko, deset dni proti 1460 dni, kar pomeni 146 krat daljše obdobje. Enkrat je tudi temu poveličevanju treba reči: dovolj je.
Če pogledamo bolj konkretno na dogodke pred osamosvojitvijo, bi lahko Kučan, ki ga imajo ti zaslugarji za izdajalca, takrat kot vodilni politik v Sloveniji samo dvignil telefon in poklical v Beograd na pomoč, kjer bi z navdušenjem sprejeli njegov poziv in nemudoma intervenirali. Beograjska kamarila bi nato vse te današnje zaslugarje (vsi so bivši komunisti) zaprla in s samostojno Slovenijo ne bi bilo nič. Vendar Kučan tega ni storil in je s sokreatorji osamosvojitve vodil modro politiko, ki je pripeljala do končne razdružitve Slovenije od Jugoslavije z relativno majhnimi žrtvami. Kot rečeno, šlo je za dolgoleten proces, ki je vključeval mnogo udeležencev, od intelektualcev do delavskih štrajkov. Tudi 57. številka Nove revije je bila, čeprav pomembna, samo en kamenček v tem mozaiku. Pri tem pa pozabljajo na revijo Mladina, študentske medije in civilno družbo, ki so že več let pred tem s kritikami režima pripravljali teren in klimo za kasnejše osamosvojitvene aktivnosti. Samo spomnimo se, koliko številk Mladine in Tribune je bilo na pritiske iz Beograda zaplenjenih.
Kot omenjeno, je proces osamosvajanja trajal več let in nekateri aktivni udeleženci so takrat nosili tudi največji rizik. Danes je znano, da je JNA 20. januarja 1990 v Beogradu hotela aretirati vse slovenske člane ZK, ki so zapustili kongres zvezne partije. Takrat je tudi formalno začel teči proces razpada Jugoslavije.
Če pa pogledamo celoten proces ustvarjanja Slovenije kot entitete in na koncu samostojne države, je treba začeti s koncem 1. svetovne vojne 1918 leta in ustanovitvijo države SHS (država Slovencev, Hrvatov in Srbov) in kasneje kraljevine Jugoslavije. Po koncu druge svetovne vojne pa je Slovenija po zaslugi partizanskega upora dobila današnjo geografsko podobo z mejami in lastnim morjem.
Če strnem, lahko rečemo, da je za samostojno Slovenijo zaslužnih veliko več ljudi in na koncu ves slovenski narod, ki je na plebiscitu z rekordnimi 95 odstotki izglasoval osamosvojitev Slovenije ob 94-odstotni udeležbi vseh upravičencev. To je rezultat, na katerega moramo biti ponosni, ne pa na razne zaslugarje in ponarejevalce zgodovine.
Na koncu bi rad pozval zaslugarje, naj nehajo z lažmi napadati Kučana in slovensko zgodovino ter se raje posvetijo ustavitvi kolaboracije z vojnim zločincem Netanjahujem.
Gorazd Cuznar, Črnomelj