Če nam sistem že izhodiščno priznava dostojanstvo, potem nam svoje vrednosti ni treba uveljaviti z bojem; če imamo svobodo zagotovljeno, potem nam zanjo ni treba nikoli tvegati življenja. Timos ostaja neaktiviran. In kaj naj počnemo v tem stanju? Skrbimo za udobje, srečnost in odmerjene užitke. Vežbamo telo ali se predajamo lenobi. Lagodno preživimo čas, ki nam ga je odmerilo kozmično naključje.
Že ta povzetek nam lahko pokaže, da Fukuyama ne slavi konca zgodovine. Ampak to ni celotna prognoza. Fukuyama meni, da se nekateri ne bodo mogli sprijazniti z udobjem zadnjega človeka. Ti bodo še vedno občutili bojevitost; še vedno jih bo timos gnal k temu, da se bodo dokazovali. Takole piše: »Ali ne obstajajo viri idealizma, ki jih ni mogoče izčrpati – ki jih še načeli nismo – če postanemo nepremičninski podjetnik kot Donald Trump ali plezalec kot Reinhold Messner?«
Torej: človekove pravice zagotavljajo Messnerju dostojanstvo, ki mu ga ni treba uveljaviti z bitko; prebivanje v demokratični skupnostni mu priskrbi svobodo, za katero mu ni treba tvegati glave; ampak še vedno čuti pogon bojevitosti; zato se požene v doseganje umetno zastavljenih ciljev, v plezalstvo.
Vir: Delo