V preteklosti je bil vlom v ulici v Velenju, pretep v Kopru ali ukradeno kolo v Kranju novica, ki je bolj ali manj ostala lokalna. Danes takšen dogodek v nekaj minutah postane vsedržaven. Algoritmi družbenih omrežij namreč ne ločijo med tem, kaj opisuje resnično stanje v družbi in kaj je zgolj izjema. Programirani so z enim samim ciljem – da nas čim dlje obdržijo pred zaslonom. In psihologija uči, da nič ne priklene človeške pozornosti hitreje in močneje kot strah in ogorčenje.
Zato vam algoritem ne bo ponudil posnetka stotih mirnih ulic, temveč bo neskončnokrat ponovil en sam posnetek razbitega okna. K tej popačeni sliki realnosti navsezadnje prispeva tudi digitalna transformacija. V neusmiljenem boju za pozornost se je bralec znašel v pasti klikabilnosti. Informacije niso več zgolj poročanje o dogodkih. Pogosto so zapakirane tako, da izzovejo čustven odziv. Naslovi postajajo ostrejši, bolj dramatični, izkrivljeni. Objavlja pa lahko kdor koli, ki ni zavezan etičnim kodeksom, kot velja za novinarje. Kriminalno dejanje na youtubu, X ali facebooku avtorji opisujejo brez konteksta in predstavljajo kot kazalnik vsesplošnega kaosa. Zgodba je opremljena s čustvenim nabojem, ki bralca sili k temu, da klikne in objavo deli naprej.
Priča smo fenomenu, ki ga sociologi in psihologi imenujejo sindrom zlobnega sveta. Zaradi nenehne izpostavljenosti algoritemsko pospešenim negativnim informacijam začnemo verjeti, da je svet neprimerno bolj krut in nevaren, kot je v resnici.
Vir: Nedeljski dnevnik