Danes nekatere velesile s svojim samovoljnim delovanjem ogrožajo temelje mednarodne ureditve in kršijo mednarodne dokumente, kot je sporazum o OZN in Splošna deklaracija o človekovih pravicah. Omejeno je tudi delovanje cele vrste pomembnih mednarodnih ustanov, kot je Unesco, Unicef, Unra, itd. Ogroženo je preživetje tako mednarodne pravne ureditve kot OZN. Pri tem sodelujejo tako evropski kot naši vodilni politiki s hujskanjem, oboroževanjem in napovedovanjem nove (svetovne) vojne.
O vprašanju nepravične zastopanosti držav in kontinentov v OZN, veta velesil v varnostnem svetu, pretirani birokratizaciji, nezadostnem financiranju itd. je bilo že mnogo napisanega. Manjkajo pa vizije za spremembe, za bodočnost in za drugačno OZN. In ta zapis je namenjen eni od teh vizij.
Največje žrtve tega dogajanja so mladi in zaradi njih je vredno iskati drugačno pot. Gre za vzgojo in izobraževanje bodočih generacij, kjer še danes vlada načrtna kolonizacija. To velja tako za splošne javne šole kot za mednarodne šole. In prav slednje bi lahko bile vzor vzgoje in izobraževanja. Zato poglejmo dva zanimiva primera različnih sistemov mednarodnih šol, ki temeljita na enaki viziji, zelo podobnih programih, vendar zelo različnem izvajanju. To vizijo je najbolje izpovedal Jean Monnet: »Vzgojeni drug ob drugem, od otroštva neobremenjeni z razdiralnimi predsodki, seznanjeni z vsem, kar je velikega in dobrega v različnih kulturah, bodo v svojem srcu spoznali, da spadajo skupaj.«
V Sloveniji imamo osem mednarodnih šol tujih držav (ameriške, angleške, francosko) in eno evropsko. Te šole imajo podobne predmetnike, podobne oblike dela in vse (poleg nacionalnega jezika) tudi obvezno angleščino. Te šole – razen evropske – razumljivo širijo svoje nacionalne interese, mednarodni vidik sporazumevanja pa izvajajo z uporabo »svetovne« angleščine. Kulturno jezikovna usmeritev je tako vnaprej določena in nazorsko omejena.
Leta 1973 je v Primoštenu, pod pokroviteljstvom jugoslovanske Unescove komisije, potekala mednarodna šola, ki so se je udeležili učenci, učitelji, strokovnjaki in opazovalci iz štirih držav. To je bil zaključek triletnega eksperimentalnega pouka mednarodnega jezika v enaintridesetih šolah v petih državah. Strokovni del pouka je vodila univerza iz Budimpešte, organizacijo pa Slovenija ob sodelovanju šolskih ministrstev. Tudi ta šola je imela podoben predmetnik in oblike dela kot že omenjene mednarodne šole.
V čem pa je potem razlika? Razlika je očitna, če še enkrat preberemo vizijo Monneta. Prva skupina mednarodnih šol uporablja nacionalne jezike in imperialno angleščino, druga šola pa materne jezike in mednarodni jezik. V prvem sistemu vzgajajo mlade za svoje nacionalne (državne) interese in se podrejajo angloameriški nadvladi, v drugem pa z mednarodnim jezikom vzgajajo mlade za enakopravne državljane sveta.
Drugačne, torej širše interese, bi lahko uresničevala evropska mednarodna šola. Z uvedbo mednarodnega jezika v šole, kot je priporočila generalna konferenca Unesca, bi dejansko uresničevali vizijo J. Monneta in načela OZN. Evropska mednarodna šola, ki bi z mednarodnim jezikom za enakopravno sporazumevanje vzgajala mlade za mir in sodelovanje, bi bila naravni del uresničevanja te vizije, Takšno, drugačno šolo si zaslužijo vsi mladi v vseh šolah, ne samo v mednarodnih. Tako bi vzgojili mlade za državljane sveta in za drugačno Organizacijo združenih narodov.
Janez Zadravec Klugler, Maribor