Ko umre tisti, ki ga vsi poznajo in imajo radi, govorimo o tragediji.
Ko umre tisti, ki živi sam v koči na robu gozda, govorimo o incidentu.
Smrt Aleša Šutarja v Novem mestu je sprožila val ogorčenja, a še bolj val političnih obračunov. Predsednik SDS Janez Janša je ob tragičnem dogodku zapisal, da ima »to smrt posredno na vesti Robert Golob in njegova koalicija«, ter pozval k odstopu vlade in protestu.
Toda le nekaj let prej, marca 2021, je bil premier prav Janša, ko so pri Grosupljem štirje pripadniki romske skupnosti med ropom ubili 77-letnega Stanislava Knaflja – človeka, ki je živel sam, v skromni kolibi v gozdu. Takrat ni bilo protestov. Ni bilo pozivov k odstopu. Ni bilo ogorčenih čivkov o razpadu države. Knaflja so imeli za vaškega posebneža, »gozdnega moža«. Aleša Šutarja pa so poznali kot spoštovanega moža, očeta, soseda. Eden je bil del skupnosti, drugi z njenega roba. In prav tu se začne zgodba o naših dvojnih merilih – ne le Janševih, ampak tudi naših, družbenih.
Del javnosti se ob tragičnih dogodkih odziva enako selektivno: šok in zahteve po odgovornosti, če je žrtev »eden od nas«; molk ali brezbrižnost, če ni. Mediji pri tem pogosto sodelujejo. Kadar storilec pripada romski skupnosti, se ta podatek pojavi že v naslovu. S tem nehote ustvarjajo vtis, da je zločin povezan z narodnostjo, ne z dejanjem.
V nekaj urah po novici o Šutarjevi smrti so se družbena omrežja napolnila s sovražnimi komentarji. Zločin posameznika se je spremenil v dokaz »romske nevarnosti«. Politična desnica je to hitro prevzela, del javnosti pa potrdil s tišino. To je nevaren vzorec: ko etničnost postane orodje, razum odpove. Ko politika ob smrti človeka organizira protest, ne pa minute molka, in ko novinarji pišejo o »romskih morilcih«, ne pa o nasilju kot družbenem pojavu, izgubimo osnovno sporočilo: da je nasilje vedno osebno dejanje, ne kolektivna krivda.
Odgovorna politika bi ob vsaki smrti, ne glede na priimek storilca, najprej iskala odgovornost institucij – ne etničnih skupin. Odgovorni mediji bi poročali natančno, a ne senzacionalistično. In odgovorna javnost bi znala sočustvovati z vsako žrtvijo, ne le s tistimi, ki so nam podobne. Če vsak zločin, ki ga stori Rom, postane »romsko vprašanje«, in vsak zločin, ki ga stori ne-Rom, »osamljeni primer«, potem ne živimo več v pravni državi, ampak v plemenski skupnosti. In varnost ni orožje za pridobivanje političnih točk, je temelj zaupanja v državo. Tisti, ki jo uporabljajo za napad na nasprotnike, jo v resnici spodkopavajo.
Polona Jamnik, Bled
